Predstavljam si čisto običajen večer: končno nimam več obveznosti in najbolj me veseli misel, da bi nekaj časa brala ali preprosto počela karkoli po svoje. Potem pride vprašanje: »Kaj bova danes?« In čeprav bi najraje odgovorila »jaz bi bila malo sama«, začnem v glavi iskati prijaznejšo različico. Mogoče bi rekla, da sem utrujena. Ali da moram še nekaj dokončati. Kot da želja po večeru zase ni dovolj dober razlog.
Potrebujem precej časa zase, tudi kadar sem v zvezi, zato mi je ta zadrega blizu. Kako povedati, da mi je z nekom lepo, pa bi danes vseeno raje ostala pri svojem načrtu? »Potrebujem malo miru« lahko namreč zveni kot »potrebujem mir pred tabo«, čeprav tega sploh ne mislim. Kako torej povedati, da si želiš biti sama, ne da bi se človek, ki ga imaš rada, ob tem počutil odveč?
Raziskave ne ponujajo urnika za srečno zvezo
V raziskavi, objavljeni leta 2023 v reviji Scientific Reports, so raziskovalci 178 odraslih, starih najmanj 35 let, spremljali do 21 dni. Udeleženci so poročali o času, ki so ga preživeli sami, in svojem počutju. Raziskovalci niso našli enega idealnega razmerja med samoto in druženjem, ki bi ustrezalo vsem. Rezultati tudi niso pokazali, da je samota preprosto dobra ali slaba. Ob dnevih z več časa na samem so ljudje poročali o manj stresa in več občutka avtonomije, hkrati pa tudi o več osamljenosti in manjšem zadovoljstvu z dnevom. Nekatere neugodne povezave so bile šibkejše, kadar so si samoto izbrali sami.
Raziskava se ni ukvarjala posebej s tem, koliko časa naj partnerja preživita ločeno, zato iz nje ne moremo sestaviti urnika za dobro zvezo. Vseeno ponuja koristno izhodišče za razmislek: poleg količine časa je pomembno, kako ga doživljamo in ali imamo pri tem izbiro.
Bližina in samostojnost se ne izključujeta
Esther Kluwer in sodelavci so v treh študijah, objavljenih v reviji Personality and Social Psychology Bulletin, preučevali povezanost in avtonomijo v partnerskih odnosih. Kombinacija močne povezanosti s partnerjem in občutka avtonomije je bila povezana z bolj konstruktivnim odzivanjem na partnerjevo negativno vedenje.
Avtonomija pri tem ne pomeni preprosto več ur brez partnerja. Gre za občutek, da lahko v odnosu ostajamo zvesti sebi in ravnamo po lastni volji. Rezultatov zato ne gre brati kot dokaz, da več ločenega časa avtomatično izboljša zvezo. Poudarjajo pa pomen tega, da se ob bližini ne izgubi občutek lastne izbire. Morda je zato koristneje kot »koliko časa smem biti sama« vprašati: ali lahko v tej zvezi povem, kaj potrebujem? In ali sem pripravljena enako pozorno poslušati odgovor drugega?
Ko eden potrebuje mir, drugi pa družbo
Predstavljajmo si par po napornem dnevu. Eden komaj čaka pogovor in skupen večer. Drugi bi najraje zaprl vrata in nekaj časa od nikogar nič slišal. Oba si želita prijetnega zaključka dneva, le predstavljata si ga drugače. V takem položaju hitro začnemo ocenjevati drug drugega. Eden je »preveč zahteven«, drugi »preveč hladen«. Toda takšne oznake ne povedo, kako naj preživita večer, da ne bo eden ves čas čakal, drugi pa imel občutka, da se mora za svoj mir pogajati.
Bolj uporaben začetek bi bil konkreten dogovor: »Danes potrebujem eno uro zase, potem bi rada večerjala s tabo.« Tudi drugi lahko pove: »Razumem, da potrebuješ mir, vendar mi je pomembno, da imava nekaj časa tudi za naju.« To je predlog pogovora, ne recept, ki bi moral delovati pri vsakem paru. Njegov namen je, da obe potrebi dobita prostor.
Kdaj se je vredno vprašati, kaj se dogaja?
Kot izhodišče za osebni razmislek bi predlagala razlikovanje med časom, ki si ga vzamemo zase, in umikanjem pred stvarmi, ki jih nočemo odpreti. Se po samoti želim spet povezati s partnerjem? Ali z njo vedno znova odlagam isti neprijeten pogovor? Se o skupnem času dogovarjava ali eden od naju odloča, drugi pa se prilagaja?
To niso diagnostična vprašanja in en večer brez želje po druženju ne pove veliko o celotnem odnosu. Lahko pa pomagajo preusmeriti pozornost od štetja ur k temu, kako zvezo doživljata oba. Enako pomembno se mi zdi, da časa zase ne razglasimo za pravico, ob kateri potrebe drugega izginejo. Če si eden želi več bližine, to še ne pomeni, da je nesamostojen. In če si drugi želi več samote, še ne pomeni, da mu ni mar. Razlika pa vseeno zahteva pogovor; sama od sebe ne postane manjša samo zato, ker nobeden nima slabih namenov.
Kdaj je časa zase preveč?
En večer zase še ni isto kot vztrajno izogibanje skupnemu času. Pozornost si zasluži predvsem vzorec: dogovori se vedno znova odpovedujejo, pomembni pogovori ostajajo nedokončani ali se eden od partnerjev dalj časa počuti zapostavljenega. Takrat je smiselno govoriti o tem, kaj v odnosu manjka, namesto iskati dovoljeno število ur samote.
Potrebe po prostoru ni treba zagovarjati z delom, učenjem ali drugimi obveznostmi. Je pa pomembno, kako jo uskladimo s skupnim življenjem. Čas zase ne bi smel pomeniti, da drugi sam prevzame skupne obveznosti ali vedno čaka, kdaj bo na vrsti. Prostor za oba pomeni tudi možnost, da oba vplivata na dogovor.