Te dni mineva natanko 30 let od ene najpomembnejših vojaških operacij v sodobni evropski zgodovini.
4. avgusta 1995 se je začela obsežna hrvaška ofenziva, imenovana Vojno-redarstvena operacija Oluja, ki je v vsega 84 urah dramatično spremenila potek hrvaške vojne za neodvisnost.
Operacija je postala simbol vojaške in politične prelomnice, ki je Hrvaški omogočila ponovno vzpostavitev ozemeljske celovitosti. Hkrati pa tudi pustila odprta vprašanja, ki še danes delijo mnenja, zlasti med Hrvaško in Srbijo, ter znotraj BiH.
Ozadje: razpad Jugoslavije in vzpon separatizma
Zgodba, ki je pripeljala do operacije Oluja, se začne s propadom Socialistične federativne republike Jugoslavije na začetku 90. let prejšnjega stoletja. Hrvaška je, tako kot Slovenija, po plebiscitu 1991 razglasila neodvisnost. Slovenija je bila pri vprašanju neodvisnosti nekoliko specifična, predvsem zaradi dokaj homogene sestave prebivalstva. Na hrvaškem pa je razglasitev neodvisnosti naletela na oster odpor srbskega političnega vodstva in dela tamkajšnjega prebivalstva, predvsem srbske manjšine v notranjosti Hrvaške.
Srbi v nekaterih delih Hrvaške, zlasti v Krajini, so podprli idejo o odcepitvi od novonastale države. Oblikovana je bila samooklicana Republika Srbska Krajina (RSK), ki je bila podprta s politično in vojaško pomočjo iz Beograda in Jugoslovanske ljudske armade (JLA). V letih 1991–1995 so ta območja ostala izven nadzora Zagreba, kar je povzročilo stanje zamrznjenega konflikta, občasne spopade, vojne zločine ter stalno napetost.
Vzpostavitev močne hrvaške vojske
V letih po razglasitvi neodvisnosti je Hrvaška s pomočjo mednarodne skupnosti in z izkušnjami iz oboroženih spopadov pospešeno vzpostavljala svojo profesionalno oboroženo silo. Kljub začetnim težavam pri oborožitvi in organizaciji, se je vojska do leta 1995 znatno profesionalizirala in izurila v številnih obrambnih in napadalnih operacijah, med katerimi velja posebej izpostaviti operacijo Bljesak (maj 1995), ki je bila pomembna preizkušnja in predhodnica Oluje.
Pomembno vlogo v tem času so seveda igrali tudi politični dogovori, tako na domačem kot mednarodnem parketu. Hrvaška je, ob podpori ZDA in Zahoda, krepila svoj položaj v okviru mirovnih pogajanj. ZDA so bile zlasti preko Daytonskih pogovorov v stikih s Hrvaško in Bosno, hkrati pa so se že kazali obrisi konca vojne tudi v BiH.
Oluja, bliskovita operacija
4. avgusta 1995 ob 5. uri zjutraj se je začela vojaško-redarstvena operacija Oluja. V njej je sodelovalo več kot 130.000 hrvaških vojakov, vojakov vojske BiH, pripadnikov vojske Hrvaške republike Herceg-Bosne in pripadnikov hrvaške policije. Glavni cilj je bil osvoboditev ozemlja, ki so ga okupirali srbski separatisti, predvsem območje Knina, prestolnice samooklicane RSK.
Operacija se je raztezala na območju, velikem več kot 10.000 kvadratnih kilometrov, in je bila izjemno hitro in uspešno izvedena. Vsega 84 ur kasneje, 7. avgusta, je bilo ozemlje skoraj v celoti pod nadzorom Hrvaške. Knin je padel že 5. avgusta, kar je pomenilo simbolni konec RSK.
Hrvaška vojska je v operaciji pokazala visoko stopnjo usklajenosti, premišljeno uporabo taktike ter učinkovito logistično podporo. Operacija je potekala v več smereh: iz jugozahodne Dalmacije proti Kninu, iz vzhoda proti Liki, ter iz severa preko Karlovca in Petrinje.
Humanitarne posledice obsežne operacije
Vojaško (in politično) gledano je bila Oluja zmagoslavna za Hrvaško, saj je v enem zamahu ponovno vzpostavila oblast na večini okupiranih ozemelj. Politično je bila to odločilna točka, ki je odprla vrata mirovnim pogajanjem in kasnejšemu podpisu Daytonskega sporazuma konec leta 1995, s čimer se je končala tudi vojna v Bosni in Hercegovini.
Operacija pa je imela žal tudi negativne humanitarne posledice, predvsem za srbsko prebivalstvo na osvobojenih območjih. Po ocenah Združenih narodov in nevladnih organizacij je med in po operaciji zapustilo domove od 150.000 do 200.000 Srbov. Hrvaške oblasti so pozneje omogočile vrnitev beguncev, a je bil proces dolgotrajen in zapleten. Nekateri primeri požiganja vasi, plenjenja in posameznih vojnih zločinov so bili predmet sodnih postopkov, tudi na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY).
Sodišče v Haagu je v primeru proti hrvaškim generalom Anti Gotovini in Mladenu Markaču prvotno razglasilo obsodilno sodbo, a sta bila kasneje oba oproščena obtožb vojnih zločinov, kar je na Hrvaškem sprožilo val olajšanja in navdušenja.
Posledice Oluje čutimo še danes
Čeprav je od konca vojne na Hrvaškem minilo že skoraj 30 let, so rane, ki so jih pustili oboroženi spopadi še kako globoke in boleče za vse udeležene strani. Za mnoge Hrvate je Oluja simbol svobode, junaštva in konca dolgotrajne ter krvave vojne. Na Hrvaškem je 5. avgust tudi državni praznik. Za srbsko skupnost pa Oluja ostaja boleč spomin, pogosto označen kot eksodus ali celo etnično čiščenje. Vsak bralec naj si sam izid operacije interpretira po svoje. Ne pozabimo pa, kdo je z orožjem želel mejo t. i. Velike Srbije približati vsega nekaj deset kilometrov od slovenske.
Različne interpretacije dogodkov še danes zaznamujejo napete odnose med državama, čeprav so v zadnjih letih opazna prizadevanja za spravo, tudi s skupnimi obiski spominskih slovesnosti.
Morda je tudi za slovensko družbo obdobje, ko se spominjamo konca oboroženih spopadov na prostoru bivše SFRJ, čas za refleksijo. Smo v teh treh desetletjih dovolj zrasli, da do tragedij takšnih razsežnosti ne bo prišlo več? Ali se zgodovina ponavlja in spet stojimo na pragu balkanskega soda smodnika?
Novinar
