O mladih se pogosto govori, kot da stojijo ob strani in opazujejo svet, ki se dogaja mimo njih. Krize, podnebne spremembe, družbene napetosti in vedno hitrejši tempo življenja. Včasih so označeni za generacijo zaslonov in kratke pozornosti, drugič za idealiste brez stika z realnostjo. A take oznake so preproste, ko svet v katerem živimo pač ni. In s tem so povezani tudi mladi, ki danes živijo, študirajo, delajo, iščejo svojo pot in obenem opazujejo svet, ki se spreminja hitreje, kot se je kadarkoli prej.
Mladi, ki se zavedajo, kaj pomeni skupnost
Mladi danes niso apatični. So generacija, ki čuti. Čuti težo podnebnih sprememb, pritisk uspeha, primerjav in nenehnega doseganja ciljev. Čuti, da se v času, ko je lažje poslati sporočilce kot imeti iskren pogovor v živo, odnosi skrhajo hitreje. In prav zato, ker čuti, se vedno znova odloča, da ji je mar.
Njihove odločitve vidimo, ko podrobno pogledamo. V študentskem stanovanju, kjer med zapiski in odprtimi zavihki na računalniku nekdo zazna, da sostanovalec že tretjo noč zapored ne spi. Namesto, da bi obsojali, ponudijo preprosto vprašanje: »Ali ti lahko pomagam?« Včasih to pomeni deljenje zapiskov, drugič kuhanje večerje, tretjič samo to, da nekdo sedi zraven in posluša. V teh nevidnih trenutkih se skriva bistvo. Sveta ne držijo skupaj velike ideje, ampak ljudje, ki jim je mar.
Enako je v prijateljstvih. Kolikokrat je eno samo sporočilo »si okej?« preprečilo, da bi se nekdo popolnoma zaprl vase? Generacija mladih se uči poslušati med vrsticami. Uči se, da »v redu sem« ni vedno resnica, ampak (pre)pogost obrambni mehanizem. In namesto da bi to ignorirala, se odloči vztrajati. Pokliče, povabi na kavo ali pride na obisk. V svetu hitre komunikacije hitra, se generacija zavestno odloča za globino.
Odpirajo se pomembne poti za boljšo prihodnost
Ta generacija je odrasla v času finančnih, zdravstvenih, okoljskih in družbenih kriz. Zaveda se, da stabilnost ni samoumevna. Ve, da prihodnost ni zagotovilo, temveč naloga skupnosti. In prav zato se mnogi med njimi ne umikajo, temveč sodelujejo. Podpišejo peticijo. Udeležijo se razprave. Organizirajo dogodek. Odpirajo teme, o katerih prejšnje generacije niso spregovorile. Ne zato, ker bi verjeli, da bodo čez noč spremenili svet, ampak ker razumejo, da se spremembe začnejo z zavedanjem.
Največja zmaga te generacije ostaja v tem, da si dovoli čutiti. Da si kljub negotovosti upa skrbeti, čeprav je včasih lažje biti brezbrižen. A mladi se vedno znova odločajo za težjo pot, na kateri priznajo, da jim je mar za prijatelje, skupnost, okolje in prihodnost, ki je še neznanka. Ko pa skrb postane skupna vrednota, se začne graditi nekaj večjega od posameznika.
Ustvari se občutek, da v svoji želji po boljšem svetu nisi sam. Da obstaja skupnost, ki verjame v kakovost odnosov in pomen majhnih dejanj. Točno v tistem prostoru se nato rodi nova definicija uspeha. Taka, ki ne meri le dosežkov, ampak tudi vpliv, ki ga imaš na ljudi okoli sebe.
Zato ni presenetljivo, da mladi raje iščejo avtentičnost pri organizacijah in blagovnih znamkah. Ne zanima jih zgolj, kaj nekdo ponuja, temveč kakšne vrednote zagovarja. Ali razume svet, v katerem živijo. V tem kontekstu dobijo težo tudi pobude, ki odkrito govorijo o skrbi kot temeljni vrednoti.
Ker mi je mar, kampanja SPAR Slovenija
Med njimi je tudi kampanja »Ker mi je mar«, ki jo predstavlja SPAR Slovenija. Njeno sporočilo ni zapleteno. Šteje, kako živimo vsak dan in kakšne odločitve sprejemamo.
V resnici pa ta stavek presega kampanjo. Lahko je povzetek miselnosti generacije, ki kljub vsem izzivom ostaja človeška. Tiste generacije, ki razume, da prihodnost nastaja iz tisoč majhnih dejanj skrbi. In dokler bodo obstajali mladi, ki se te odgovornosti zavedajo in jo sprejemajo, bo obstajalo tudi upanje, da svet ne bo postal ravnodušen.
Na koncu ni vprašanje, ali je svet popoln. Vprašanje je, ali smo pripravljeni zanj skrbeti. In ta generacija svoj odgovor daje vsak dan. Ker ji je mar.
Urednik portala Student.si
