Ko govorimo o koncu vojn na področju republik bivše Jugoslavije, verjetno takoj pomislimo na zmagovito hrvaško operacijo Nevihta (Oluja). Pogosto pa pozabimo, da Nevihta sama ni osvobodila Hrvaške in velikega dela BiH.
Do Nevihte so vodile številne operacije, prav tako pa so ji operacije še sledile. Danes bomo spoznali eno izmed najpomembnejših operacij, ki so Nevihti omogočile gladek potek.
Maja 1995, nekaj mesecev pred nevihto, je hrvaška vojska izvedla vojaško-redarstveno operacijo Blisk (Bljesak). Čeprav je bila manjša po obsegu kot operacija Nevihta, je imel Blisk izjemno simbolno in strateško težo. Operacija je bila generalka za večjo ofenzivo, pokazala je sposobnost hrvaške vojske in policije ter okrepila samozavest države v najtežjih časih.
Okupirana Zahodna Slavonija
Ko je Hrvaška leta 1991 razglasila neodvisnost, so se na njenem ozemlju razplamteli spopadi med hrvaškimi silami in srbsko manjšino, ki je ob pomoči Jugoslovanske ljudske armade oblikovala Republiko Srbsko Krajino (RSK). Ta samooklicana tvorba je obsegala približno tretjino hrvaškega ozemlja, vključno z delom Zahodne Slavonije, ki leži ob reki Savi. Na okupiranem območju je živelo približno 15.000 Srbov in okoli 3.000 Hrvatov, od katerih je večina že pred letom 1995 zbežala zaradi nasilja in pritiska.
Območje, dolgo približno 30 kilometrov in široko 20 kilometrov, je bilo strateško pomembno zaradi avtoceste Zagreb–Lipovac, glavne prometne žile med hrvaško prestolnico in vzhodnim delom države. Od leta 1991 do 1995 je bil ta del avtoceste zaprt, kar je ohromilo promet in gospodarstvo.
Krepitev vojske, politični pritisk in načrt Z-4
Do pomladi 1995 je Hrvaška vojska (HV) dosegla pomembne organizacijske in taktične izboljšave. Uspešno se je branila v prejšnjih letih, pridobivala vojaške izkušnje in se postopoma profesionalizirala. Medtem so pogajanja pod okriljem mednarodne skupnosti, predvsem ZN, potekala počasi in brez večjega uspeha. Hrvaška je bila vse bolj odločena, da bo uporabila vojaško silo za prekinitev statusa quo, zlasti tam, kjer so okupirana območja ovirala normalno življenje in razvoj države.
Posebno mesto v tem obdobju je imel tudi t. i. načrt Z-4, ki ga je v začetku leta 1995 predlagala mednarodna skupnost (ZDA, Rusija, EU in OZN). Gre za dokument, ki je predvideval zelo široko avtonomijo za Srbe na Hrvaškem. Šlo je za načrt skoraj na ravni konfederalnega razmerja, pri čemer bi imela t. i. RSK lastno ustavo, parlament, valuto in policijo, formalno pa bi ostala del Hrvaške.
Hrvaška stran je bila načrt pripravljena vzeti kot osnovo za pogajanja, srbsko vodstvo v Kninu pa ga je zavrnilo brez resne razprave. To je pri mednarodnih akterjih okrepilo prepričanje, da je vojaška rešitev morda neizogibna, saj je srbska stran odklanjala vsak kompromis. V takšnih razmerah je bil pripravljen načrt za operacijo Blisk, ki naj bi hitro in odločilno zavzel Zahodno Slavonijo.
Izjemno hiter potek operacije
1. maja 1995 ob 5. uri zjutraj je več kot 7.000 hrvaških vojakov in policistov začelo ofenzivo na Zahodno Slavonijo. Srbske sile, ki so štele približno 4.000 mož, so bile številčno in organizacijsko šibkejše.
Operacija je potekala iz več smeri, cilj pa je bil čim prej prevzeti nadzor nad avtocesto Zagreb–Lipovac in celotnim območjem. Vsega 36 ur kasneje, 2. maja, je bila operacija končana. Hrvaška je ponovno vzpostavila oblast nad približno 500 kvadratnimi kilometri ozemlja.
Vodstvo RSK je ob novici o porazu doživelo šok. Padla je morala, srbske oblasti so bile pod pritiskom, prebivalstvo pa je izgubilo občutek nepremagljivosti, ki ga je do tedaj vzdrževal mit o vojaški nadvladi.
Srbski povračilni ukrepi
Poraz v Blisku je sprožil srbsko maščevanje. Že 2. in 3. maja 1995 so srbske sile iz območja Banovine in Korduna proti Zagrebu izstrelile več raket tipa Orkan, oboroženih s kasetnimi bombami.
V raketiranju hrvaške prestolnice je umrlo 7 civilistov, več kot 200 ljudi pa je bilo ranjenih. Napad je imel močan psihološki učinek in je bil mednarodno obsojen kot kršitev vojnega prava, saj so bile uporabljene prepovedane kasetne bombe, s čimer so bili tarča civilisti in ne vojaški objekti.
Posledice operacije Blisk
Blisk je imel več dolgoročnih posledic. Operacija je pokazala, da je Hrvaška vojska postala sposobna izvajati hitre, usklajene in učinkovite ofenzive. To je dvignilo samozavest tako vojski kot celotni državi. Uspeh je utrdil odločitev za pripravo operacije Nevihta, izvedene avgusta istega leta. Uspeh je okrepil položaj predsednika Franja Tuđmana in dal hrvaški diplomaciji močnejša pogajalska izhodišča.
Prav tako kot pri Nevihti, pa je imel tudi Blisk humanitarne posledice. Za srbsko manjšino je Blisk pomenil izgubo občutka varnosti. Čeprav so srbski voditelji obljubljali povratek in maščevanje, je realnost pokazala, da je vojaška premoč na strani Hrvaške. Med operacijo in po njej je Zahodno Slavonijo zapustila večina tamkajšnjega srbskega prebivalstva. Po ocenah mednarodnih organizacij je območje zapustilo med 10.000 in 15.000 ljudi.
Podobno kot pri kasnejši Nevihti ostaja vprašanje, ali so prebivalci odšli zaradi pozivov voditeljev RSK ali zaradi strahu pred hrvaško vojsko. Hrvaška stran poudarja, da je bil cilj operacije predvsem vojaški, ne pa usmerjen proti civilnemu prebivalstvu, medtem ko srbska govori o prisilnem begu in izgonu.
Kljub tem humanitarnim izzivom pa je treba poudariti, da je z vojaškega in političnega vidika operacija predstavljala neizogiben korak k povrnitvi ozemeljske celovitosti Hrvaške in k zaključku vojne in vzpostavitvi miru v regiji.
Novinar
