V drugi polovici 20. stoletja je bila britanska televizija polna prepoznavnih osebnosti. Med njimi je posebej izstopal Jimmy Savile. Nosil je trenirke, kadil cigare in govoril z značilnim glasom. Deloval je ekscentrično, a hkrati prijazno in dostopno.
Dolga desetletja je veljal za dobrotnika in zabavljača. Nastopal je v oddajah za mlade in zbiral denar za dobrodelne namene. Po njegovi smrti leta 2011 pa se je podoba tega zvezdnika dramatično spremenila. Preiskave so razkrile temno plat njegovega življenja. Primer je postal eden največjih medijskih škandalov v sodobni britanski zgodovini.
Začetki kariere Jimmyja Savila
Jimmy Savile se je rodil leta 1926 v mestu Leeds v Angliji. Odraščal je v delavski družini in zgodaj začel delati. Po drugi svetovni vojni se je preizkusil kot organizator plesnih večerov, kjer je začel tudi kot radijski didžej. Njegov slog je bil nenavaden in hitro opazen. Bil je glasen, samozavesten in poln nenavadnih šal. Takšna osebnost je dobro ustrezala zgodnjemu radijskemu programu. V petdesetih letih je postal znano ime na britanskem radiu.
Največjo prepoznavnost mu je prinesla televizija. Leta 1964 je začel voditi oddajo Top of the Pops, ki je predstavljala novo popularno glasbo in mlade izvajalce. Savile je postal obraz glasbene generacije šestdesetih let. Pozneje je vodil tudi oddajo Jim’ll Fix It, v kateri je izpolnjeval želje otrok in mladih. Oddaja je ustvarila podobo dobrosrčnega in dostopnega voditelja. Otroci so mu pisali pisma, starši pa so mu zaupali. Njegova prepoznavnost je hitro rasla.
Podoba dobrotnika
Savile je bil znan po dobrodelnih dejavnostih. Organiziral je zbiranje denarja za bolnišnice in zavode ter pogosto obiskoval bolnike. Prejel je več javnih priznanj. Leta 1990 ga je kraljica Elizabeta II. celo povzdignila v viteza, zato je postal »Sir Jimmy Savile«. Javnost ga je videla kot človeka, ki pomaga drugim. Dolga leta je veljal za moralno avtoriteto v medijih.
Razkritja po smrti
Savile je umrl leta 2011. Kmalu zatem so se pojavile obtožbe o zlorabah. Preiskave so pokazale, da so številne žrtve o tem molčale več desetletij. Šlo je tako za mladoletne kot odrasle osebe, ki so ga poznale prek televizije ali ustanov. Policija je pozneje ugotovila, da je bilo primerov zelo veliko in so segali v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Ker je bil Savile že mrtev, sodnega procesa ni bilo mogoče izvesti. Kljub temu so preiskovalna poročila potrdila verodostojnost pričevanj. Njegova javna podoba se je povsem spremenila.
Veliko ljudi se je vprašalo, kako je lahko vse to ostalo skrito tako dolgo. Del odgovora leži v njegovem položaju. Bil je zelo vpliven in dobro povezan ter je imel dostop do bolnišnic, šol in televizijskih studiev. Nekateri so sumili, a niso ukrepali. Žrtve pogosto niso bile slišane ali pa jim niso verjeli. Družbeni odnos do zlorab je bil takrat drugačen kot danes. Medijske ustanove so se tudi bale škandala. Primer je pokazal, kako nevarna je lahko nekritična zvezdniška kultura.
Ogorčena javnost in mediji v zadregi
Po razkritjih je sledil velik šok. Britanska družba je začela razpravo o odgovornosti institucij. Preiskali so delovanje televizije BBC, bolnišnic in policije ter odkrili več sistemskih napak. Spremenili so pravila varovanja otrok in prijavljanja zlorab. Savilu so odvzeli številna priznanja in nazive, njegovi kipi in spominske plošče pa so bili odstranjeni. Primer je postal simbol nevarnosti slepega zaupanja javnim osebnostim.
Škandal je vplival tudi na novinarstvo. Mediji so začeli resneje obravnavati prijave žrtev in uvedli strožje preverjanje dela z mladoletniki. Poudarili so pomen odgovornosti slavnih oseb. Primer je opozoril, da popularnost ne pomeni moralnosti. Zato se je povečala tudi pozornost do ravnanja javnih osebnosti.
Savileova zgodba kaže, kako lahko javna podoba prikrije resničnost. Hkrati opozarja na pomen poslušanja žrtev in odgovornosti institucij. Danes njegov primer ni več zgodba o medijskem škandalu, temveč o družbi, ki očitno moralno propada. Uči nas, da ugled ne sme preprečiti kritičnega razmisleka.
Novinar
