Vsako leto 6. decembra v skoraj vseh državah v Evropi vlada navdušenje in veselje. Otroci so v veselem pričakovanju kake malenkosti, ki jo bodo tisti dan prejeli, odrasli pa se spominjamo človeka, ki združuje radodarnost, pravičnost in toplino. Miklavž je del naše kulture že stoletja, a le redki vedo, kdo je bil pravi sveti Nikolaj, ki ga bomo danes malce bolj spoznali.
Za maskami, parklji in godovnim večerom se skriva zgodovinska oseba iz 4. stoletja. Njegovo življenje ni bilo tako pravljično, kot se morda zdi danes. A prav ta kombinacija dejstev in legend je ustvarila lik, ki ga pozna skoraj ves svet. Oglejmo si, kako je ta skromni škof iz Male Azije postal ena najbolj priljubljenih osebnosti evropske tradicije.
Sveti Nikolaj iz Mire
Pravi Miklavž je bil Nikolaj, škof iz mesta Mira v pokrajini Likiji. To območje danes leži v južni Turčiji. Rodil naj bi se okoli leta 270 v bogati krščanski družini. Po zgodnji smrti staršev se je odločil svoje premoženje razdeliti med revne. Zgodnji zapisi pravijo, da je bil Nikolaj izobražen, umirjen in znan po sočutju. V času, ko je deloval kot škof, je Rimsko cesarstvo še vedno preganjalo kristjane. Tudi Nikolaj naj bi bil zaprt, a je preživel.
Legende pravijo, da je bil sveti Nikolaj izjemno karizmatičen človek z močno osebnostjo. Zato se je kmalu po njegovi smrti začelo njegovo češčenje in tako zahod kot vzhod imperija sta ga hitro vzela med svoje najbolj priljubljene svetnike.
Legenda o treh sestrah
Če vsaj malo poznate zgodovino krščanstva, veste, da je življenje zgodnih svetnikov, tudi tistih najbolj priljubljenih, zavito v številne legende. In sveti Miklavž seveda ni izjema, zato si eno izmed legend vsekakor moramo pogledati.
Najbolj znana zgodba o Nikolajevi dobrosrčnosti govori o treh sestrah. Njihov oče naj bi bil reven in ni mogel zagotoviti dote, ki bi hčeram omogočila zakon. Brez tega bi jih čakalo življenje v revščini ali celo suženjstvu. Ko je Nikolaj za to izvedel, je ponoči vrgel vrečico zlata skozi njihovo okno. To je ponovil še dvakrat. Oče ga je poskušal ujeti, a mu ni uspelo. Ta dogodek je postal temelj navade obdarovanja v adventnem času.
Prav iz te zgodbe pa izhaja še en zelo kulten božični motiv. Govorim seveda o nogavicah, obešenih nad kaminom. Tretja vrečica zlata, ki jo je Miklavž vrgel skozi okno, naj bi pristala v enem izmed čevljev, ki so se sušili ob ognju!
Zavetnik mornarjev, otrok in popotnikov
Nikolaj je v zgodbah pogosto povezan z morjem. Mnogi viri omenjajo, da naj bi rešil ladjo pred nevihto in celo obudil mornarja, ki je padel z jambora. Te pripovedi seveda niso zgodovinsko preverljive, a dobro kažejo, kako so ga ljudje dojemali.
Postal je zavetnik mornarjev, ki so mu postavljali kapelice in ga častili kot nebeškega spremljevalca na dolgih poteh. Sčasoma je postal tudi zavetnik otrok, študentov, trgovcev, popotnikov in številnih mest. Širina njegovega vpliva priča o tem, kako priljubljen je bil med navadnimi ljudmi. Miklavž ni bil oddaljena, nedosegljiva figura, temveč svetnik, ki je, podobno kot sveti Frančišek asiški, s svojo dobroto in nesebičnostjo, segel v srca prav vseh.
Iz Mire v Bari: premik, ki je spremenil Evropo
Leta 1087 so italijanski trgovci Nikolajeve relikvije prenesli iz Mire v mesto Bari v južni Italiji. Šlo je za premišljeno politično potezo v času, ki je bil zelo negotov. Razumeti moramo, da je bil to čas, ki ga je močno zaznamovala velika shizma ter naraščajoča islamska nevarnost, zaradi katere je Bizanc izgubljal svoj vpliv. Cerkev je zato želela zaščititi relikvije enega izmed največjih svetnikov. Če so storili prav, ali je šlo za krajo, pa presodite sami.
Dejstvo pa je, da je ta dogodek močno zaznamoval tradicijo zahodnega krščanstva. Bari je postal romarsko središče, Nikolajevo češčenje pa se je razširilo po vsem Zahodu. Prav v tem času nastajajo prve evropske podobe svetega Miklavža z značilno škofovsko opravo.
Od škofa do dobrega moža
V zahodni Evropi je tradicija dobila izrazito decembrski značaj. V nekaterih regijah miklavževanja ni spremljalo nič mračnega, v drugih pa so se pojavili spremljevalci, ki strašijo otroke, ki niso bili najbolj pridni v preteklem letu. V nemško govorečih krajih so se razvile figure, ki so kazale temnejšo plat decembrske simbolike. Med njimi je najznamenitejši Krampus, hudiču podoben rogat lik, ki se pogosto pojavlja ob Miklavžu. Ta dvojnost, dobrota in opomin, je oblikovala decembrsko kulturo, kakršno poznamo danes.
Slovenska tradicija je mešanica obeh svetov. Miklavž po vzhodni tradiciji ostaja škof, ki obdaruje pridne otroke. Ob njem pa stojijo parklji, ki simbolično opozarjajo na posledice neubogljivosti. Ta kombinacija svetosti in folklore je šolski primer evropske kulturne sinteze.
Svetnik, ki je postal ikona ameriškega božiča
Sveti Nikolaj je z migracijami prišel tudi v Severno Ameriko. Tam so ga nizozemski priseljenci poimenovali Sinterklaas. Sčasoma se je ta lik preoblikoval v Santa Clausa (Božička), prilagojenega ameriški kulturi, potrošniškemu božiču in industrijski ikonografiji.
Božiček je skozi leta postal vsem dobro znani stari, dobrosrčni mož v rdečem plašču, ki s svojimi jeleni obdaruje otroke. A pomembno je vedeti, da je med njim in zgodovinskim svetnikom velika razlika. Božiček je kulturni izdelek 19. in 20. stoletja. Sveti Nikolaj pa ostaja simbol krščanske dobrodelnosti in osebne ponižnosti.
Novinar
