Hitler je bil znan kot zagret bralec in še bolj kot strasten zbiratelj knjig – tako vsaj kažejo podatki o njegovih osebnih knjižnicah. Do konca tridesetih let naj bi imel kar tri zasebne knjižnice: v Münchnu, v gorski rezidenci pri Berchtesgadnu in v Berlinu, skupaj s približno 16 tisoč knjigami.
Čeprav se je rad pohvalil, da prebere tudi po eno knjigo na noč, je takšna številka verjetno precej pretirana. A kljub temu je jasno, da je bil knjig zelo željan – številne izvode je podčrtaval, označeval in komentiral.
Zgodovinarji ocenjujejo, da je dejansko prebral vsaj nekaj tisoč knjig, verjetno več, vendar zagotovo ne vseh 16 tisoč. Gre pa za eno največjih zasebnih knjižnic političnega voditelja v 20. stoletju. Njegova zbirka je bila tematsko raznolika, pogosto obrabljene knjige pa kažejo, da je branju posvečal precej več pozornosti, kot bi si morda mislili glede na njegovo poznejše delovanje.
Bralne navade: priljubljeni žanri in avtorji
- Vojaška zgodovina in ideološka propaganda: velik del Hitlerjevih knjig je bil posvečen vojaški zgodovini, strategiji in ideološkim spisom. Med njimi so bila nekatera propagandna dela (na primer knjiga H. Forda The International Jew ali knjige Alfreda Rosenberga) in klasični vojaški traktati. Izbrani odlomki iz teh knjig so se celo pojavljali v njegovih govorih.
- Klasika in pustolovščine: Hitler je izjemno spoštoval klasično književnost. Občudoval je Shakespeara (Hamlet je bil med njegovimi favoriti) ter pustolovske romane, kot so Gulliverjeva potovanja, Robinson Crusoe in Don Kihot. Zelo mu je bil všeč nemec Karl May z njegovimi zgodbami o divjem zahodu – te je celo priporočal generalom na vzhodni fronti za motivacijo.
- Umetnost in arhitektura: med mladimi leti ga je navduševala arhitektura. Ena od prvih kupljenih knjig je bil vodnik po Berlinu. Še posebej so ga navdušila poglavja o arhitekturi iz časa Friderika Velikega. Kasneje je zbiral tudi zgodovinska dela o nemških mestih in kulturni dediščini.
- Okultizem in mistika: morda presenetljivo, vendar so se v Hitlerjevi knjižnici znašle tudi knjige o prerokbah, magiji in nadnaravnem. Na primer, imel je izvod Nostradamusovih prerokb in druge nadnaravne spise. Tudi knjiga z Magija: zgodovina, teorija, praksa (esej Ernsta Schertla o magiji) je bila deležna posebnega zanimanja. Danes jo je moč kupiti z njegovimi komentarji.
Zanimive anekdote o Hitlerjevi kulturi branja
- Državna univerza v zaporu: v zaporu po neuspelem puču leta 1923 se je Hitleru branje zdelo resno delo – svoje učenje in branje je celo poimenoval državna univerza. Takrat je izkoristil vsak čas za poglobljeno študijo.
- Tišina med branjem: Hitler je tako zelo cenil branje, da je izdal ukaz, naj med njegovim branjem vlada absolutna tišina. Na stenah njegovega kabinetnega vrata je pisalo Absolute Stille. Tudi med boji je branje ostalo na urniku – generali so slišali listanje njegovih knjig celo skozi stene v poveljniškem šotoru.
- Zadnji dnevi – samo še knjige: ob koncu vojne je bila njegova soba prava mini knjižnico. Sovjetski vojaki so v Hitlerjevem bunkerju našli samo kup enciklopedij in kopijo Carlylejeve knjige o Frideriku Velikem. Kot da bi se pred smrtjo opiral na zgodovinske primere.
- Karl May kot navdih: med vojno je Hitler rad poudarjal, da tudi lahkotnejša literatura lahko navdihuje. Posebej je cenil Karla Maya. Njegove avanturistične zgodbe o kavbojih in indijancih je priporočal generalom, da bi našli pogum in ponos. Priporočal jih je tudi takrat, ko je komu očital pomanjkanje domišljije.
- Mladi bralec v knjižnici: že kot mladenič je pogosto posedel v knjižnicah. V dunajski Narodni knjižnici je preživljal ure in ure, saj ni imel službe in je imel čas, da prebira različna dela. Prav tu naj bi se tudi srečal s skrajnimi idejami Dietricha Eckarta in drugih avtorjev, ki so oblikovali njegovo poznejše mišljenje.
Skrite knjige o magiji in prerokbah
Zanimivo je, da se je Hitler v svoji knjižnici posvečal tudi ezoteriki. Med najbolj presenetljivimi naslovi je prej omenjena Schertlova knjiga Magija: zgodovina, teorija in praksa, ki jo je označeval s podčrtavanjem, zapiski in opombami. Po besedah zgodovinarja Timothyja Rybacka je bila prav ta knjiga ena izmed najbolj intenzivno označenih v vsej zbirki – kar jasno kaže, da jo je bral z veliko pozornostjo in zanimanjem.
Del njegove zasebne knjižnice, ki je danes shranjen na univerzi Brown v ZDA, vključuje še druga dela z okultno in prerokovalno vsebino – med njimi tudi prerokbe Nostradamusa. Takšna vsebina razkriva, da je Hitlerjev zbirateljski interes segal daleč onkraj klasične zgodovine ali politike; očitno so ga vsaj deloma pritegovali tudi skrivnostni svetovi magije in prerokb.
Koliko knjig preberemo v povprečju?
Hitler naj bi prebral nekaj tisoč knjig – morda celo več. Njegova zbirka priča o človeku, ki je bil vsaj v mladosti strasten, skoraj obsesiven bralec. A ko se ozremo v današnji čas, si lahko zastavimo še eno vprašanje: koliko knjig preberemo danes? Statistike kažejo, da povprečen odrasel prebere le nekaj knjig na leto – mnogi niti ene.
V času digitalnih motenj, hitrih vsebin in nenehne zasedenosti, je poglobljeno branje vse večja redkost. Morda zato Hitlerjeva zbirka, kljub svoji mračni zgodovinski senci, ponuja nepričakovan kontrast – opomin, da je bilo branje nekoč tudi dejanje moči, iskanja smisla in (v njegovem primeru) tudi orožje ideologije.
Novinar
