Vietnamska vojna še zdaleč ni bila spopad enakovrednih sil. Na eni strani je stala tehnološko najnaprednejša vojska sveta. Na drugi strani so bili borci, ki so poznali džunglo, njene zvoke in njene pasti. Namesto tankov in letal so pogosto uporabljali potrpežljivost, iznajdljivost in strah.
Ameriški vojaki so se v Vietnamu soočili z nevidnim sovražnikom. Gverilske enote niso napadale frontalno. Raje so se skrivale v zelenju džungle in kot prednost izkoristile teren, ki je bil smrtonosen že sam po sebi. Pasti niso bile le orožje. Bile so psihološko sredstvo, ki je lomilo voljo in zaupanje.
Vojna, ki je trajala kar 20 let
Vietnamska vojna je potekala med letoma 1955 in 1975. Po francoskem umiku je bil Vietnam razdeljen na Sever in Jug. Sever je postal komunističen, Jug pa je užival podporo zahodnih sil. Napetosti so se hitro stopnjevale v nov konflikt. Združene države so v njem prevzele vlogo, ki so jo prej imeli Francozi.
Ameriška vojaška prisotnost se je močno okrepila med letoma 1965 in 1973. V tem obdobju je v Vietnamu služilo več milijonov ameriških vojakov. V vojni je umrlo približno 58.000 ameriških vojakov, več sto tisoč pa jih je bilo ranjenih. Vietnamske izgube so bile bistveno večje. Ocenjuje se, da je umrlo več milijonov civilistov in vojakov.
Konflikt ni potekal kot klasična vojna z jasnimi frontami. Prevladovali so zasede, hitri napadi in umiki v težko prehoden teren. Vietnamski borci so že iz bojev proti Francozom razvili gverilske taktike. Te so nato še izpopolnili proti ameriški vojski. Brutalne pasti so postale eno njihovih najznačilnejših in najučinkovitejših orožij.
Vojna terena in izčrpavanja
Vietnamski borci so dobro razumeli, da v neposrednem spopadu nimajo prednosti. Zato so vojno prenesli v prostor, kjer je tehnologija izgubila moč. Džungla je postala zaveznik. Vsak korak in vsak premik sta lahko vodila v smrt.
Pasti pa niso bile namenjene le ubijanju. Pogosto so bile zasnovane tako, da so ranile. Ranjeni vojak je upočasnil enoto in zahteval evakuacijo. S tem so gverilci dosegli večji učinek z manj sredstvi.
Skrite jame s konicami
Ena najbolj znanih in razširjenih pasti so bile zakrite jame s konicami. Pogosto so bile skrite na poteh, ki so jih uporabljale patrulje. Prekrivali so jih z listjem in tanko plastjo zemlje, zaradi česar so bile pogosto popolnoma nevidne.
Ko je vojak stopil na prekrito jamo, so se tla udrla. Padec je bil hiter in boleč. Konice na dnu so povzročile hude rane. Pogosto so bile premazane s strupi in celo fekalijami, kar je še dodatno povečalo tveganje za okužbe. Te pasti so imele močan psihološki učinek. Vojaki so morali paziti na vsak korak. Napredovanje se je upočasnilo, strah pa je naraščal.
Tudi bambus je lahko orožje
Bambus je bil eden najpogostejših materialov, ki so ga vietnamski borci izkoriščali v svoj prid. Bil je lahek, trden in vedno dostopen. Iz njega so izdelovali ostre konice, palice in sprožilne mehanizme.
Ena najbolj znanih oblik pasti so bile skrite bambusove konice, postavljene na višini nog ali trupa. Ob sprožitvi so se sunkovito izstrelile iz grmovja ali tal. Poškodbe so bile pogosto hude, včasih smrtonosne. Bambus je imel še eno »prednost«. Poškodbe, ki jih je povzročil, so se pogosto slabo celile. Okužbe so bile pogoste, zdravstvena oskrba pa omejena.
Eksplozivne pasti
Eksplozivne pasti so bile še posebej zahrbtne. Vietnamski vojaki so jih pogosto nastavljali v na videz povsem vsakdanje zapuščene predmete ob poteh, kjer je patruljirala ameriška vojska. Te pasti niso vedno ubijale, kljub temu pa so povzročale resne poškodbe in imele močan psihološki učinek.
Take pasti so seveda zahtevale temeljit pregled terena, kar je zelo upočasnilo vsakršno napredovanje ameriške vojske. Katerakoli stvar, ki so jo našli ob cesti, je postala potencialno nevarna. Eksplozivne pasti so imele tudi simbolni pomen. Pokazale so, da gverilci znajo uporabiti ameriško tehnologijo proti njeni vojski.
Tuneli in pasti v globini
Med najbolj dovršenimi elementi vietnamske gverilske vojske so bili gotovo njihovi sistemi tunelov. Ti niso služili le skrivanju. Vsebovali so pasti, ozke prehode in slepe ulice.
Ameriški vojaki, ki so vstopali v tunele, so se soočali z izjemno nevarnostjo. Prostora je bilo malo, vidljivost slaba, nevarnosti pa številne. Pasti so bile postavljene tako, da so izkoristile utesnjenost. Tuneli so simbolizirali tudi asimetrijo vojne. Medtem ko je Amerika gledala z neba, so se vietnamski borci borili pod zemljo.
Največja moč pasti je bila psihološka
Največja moč gverilskih pasti ni bila v telesni škodi. Bila je v strahu, ki so ga povzročale. Stalna pripravljenost je vodila v hudo izčrpanost. Vsak korak je zahteval koncentracijo, saj je v nasprotnem primeru hitro sledila huda poškodba ali smrt. Vojaki so poročali o občutku nemoči. Niso videli sovražnika, a so čutili njegovo prisotnost. To je vplivalo na moralo in duševno zdravje.
Pasti so spremenile način bojevanja. Ameriške enote so postale bolj previdne, počasnejše in manj samozavestne. Gverilske pasti v Vietnamu so bile rezultat iznajdljivosti, poznavanja okolja in strateškega razmišljanja. Niso bile le orožje revnejše vojske. Bile so premišljeno in zelo uspešno orodje v vojni izčrpavanja. To pa je tudi cilj vsakokratne gverilske vojne, ki je bil v Vietnamu še kako dosežen.
Novinar
