Razlike v življenjski dobi med moškimi in ženskami niso omejene le na ljudi. Nova raziskava, ki je vključila več kot tisoč vrst sesalcev in ptic, kaže, da so te razlike zakoreninjene globoko v biologiji in evoluciji. Tudi v idealnih življenjskih pogojih, kot so živalski vrtovi, kjer ni naravnih sovražnikov ali pomanjkanja hrane, razlika v dolgoživosti med spoloma vztraja.
Obsežna analiza razkriva presenetljive trende
Ekipa znanstvenikov pod vodstvom Inštituta Max Planck za evolucijsko antropologijo v Leipzigu je s sodelavci iz petnajstih držav izvedla doslej največjo primerjavo dolgoživosti med spoloma pri 1.176 vrstah ptic in sesalcev. Ugotovili so, da samice sesalcev v povprečju živijo 13 % dlje kot samci. Pri pticah pa je bilo razmerje obrnjeno: samci so živeli približno 5 % dlje od samic.
Razlike so, verjetno pričakovano, bolj izrazite v naravi kot v živalskih vrtovih, kar kaže na pomemben vpliv okoljskih dejavnikov. A ker razlika ostaja tudi v nadzorovanih okoljih, raziskovalci sklepajo, da je bistvena vloga genetike in evolucijskih strategij razmnoževanja.
Vloga spolnih kromosomov in telesne velikosti
Ena izmed razlag, zakaj samice sesalcev živijo dlje, je t. i. hipoteza heterogametnega spola. Samice imajo dva X kromosoma, kar naj bi jim omogočilo boljšo zaščito pred škodljivimi mutacijami, medtem ko imajo samci le en X in en Y kromosom. Pri pticah pa je genetska ureditev drugačna – tam so samice heterogametne (ZW), zato so v tej skupini pogosto samci tisti, ki živijo dlje.
A kromosomi ne razložijo vsega. Vodilna avtorica študije Johanna Stärk je opozorila, da v nekaterih vrstah, kot so ujede, kljub tej hipotezi samice živijo dlje in so celo večje od samcev. To pomeni, da morajo biti prisotni tudi drugi vplivi.
Razmnoževalne strategije skrajšujejo moško življenjsko dobo
Pomemben dejavnik, ki prispeva k krajši življenjski dobi samcev, so razlike v razmnoževalnem vedenju. Pri sesalcih, kjer je spolna konkurenca visoka, samci razvijejo opazne lastnosti – kot so večje telo, rogovi ali okrasje – kar povečuje njihovo možnost razmnoževanja, a zmanjšuje življenjsko dobo. V monogamnih vrstah, kot so številne ptice, pa te razlike skoraj izginejo, saj samci niso podvrženi takšni evolucijski tekmi.
Vlogo ima tudi starševska skrb. Pri sesalcih, kjer večino nege prevzamejo samice, te običajno živijo dlje. Pri dolgotrajni oskrbi potomcev, značilni za primate, je to še posebej izrazito – samice pogosto preživijo, dokler njihovi potomci ne postanejo samostojni.
Življenje v ujetništvu razlike ublaži, a jih ne izniči
Znanstveniki so želeli preveriti, ali so za razlike med spoloma odgovorni predvsem okoljski pritiski. Analizirali so podatke iz živalskih vrtov, kjer živali niso izpostavljene plenilcem ali boleznim. Ugotovili so, da se razlike v dolgoživosti sicer zmanjšajo, a v večini primerov ne izginejo. To kaže na trajno genetsko osnovo razlik med spoloma.
Podobno velja tudi za ljudi – izboljšani življenjski pogoji in napredki v medicini so sicer zmanjšali razlike med spoloma, vendar jih niso odpravili.
Biološki kompromis
Raziskava nakazuje, da je dolgoživost rezultat evolucijskih kompromisov. Samice, ki skrbijo za potomce in se tudi zato manj vključujejo v nevarna vedenja, živijo dlje. Samci pa so pogosto žrtve evolucijskih strategij, usmerjenih v razmnoževanje in tekmovanje, kar skrajša njihovo življenjsko dobo.
Pričakovati je, da bodo te razlike vztrajale tudi v prihodnosti, saj niso pogojene le z družbenimi ali okoljskimi dejavniki, temveč so globoko vgrajene v evolucijsko zgodovino življenja na Zemlji.
Novinar
