Ob prihajajočem referendumu, kjer bomo odločali o uveljavitvi Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) so se oglasili nekateri zdravniki in v javnem pismu pozvali k treznemu razmisleku o novem zakonu.
Pod zakon so se podpisali zdravniki: Maja Klarendić, dr. Gregor Prosen, Sanja Zupanič Mali, dr. Maja Ebert Moltara, ki se z vprašanji trpljenja in umiranja srečujejo vsak dan.
Zakon zahteva aktivno vključevanje zdravnikov v PPKŽ
Pismo namenjeno vsem nam so začeli z besedami: »Besedilo pred vami pišemo zdravniki iz različnih praks. Ne želimo moralizirati, spoštujemo demokratičnost naše države in željo po avtonomiji. Vendar ZPPKŽ od nas zahteva, da bomo podajali strokovna mnenja in da bomo tudi aktivno vključeni v izvedbo zakona.«
Zdravniki so v devetih točkah strnili svoje misli in javnost pozvali, da premislijo tudi o tem, kaj si želi, da bi bila vloga in naloga zdravnika v naši družbi.
Svetovna posebnost
Zdravniki najprej opozorijo, da je slovenska ureditev povsem drugačna, kot vse ostale ureditve pomoči pri samomoru, ki jih poznajo v tujini: » V tujini ob pomoči pri samomoru zdravstveni delavec ni» prisoten ves čas umiranja, pri nas pa bosta morala biti lečeči zdravnik ali medicinska sestra zraven do konca.«
Zdravniki pa so želeli poudariti še, da samomor z medicinsko pomočjo ne bo tako hipen, kot si morda predstavljamo: Umiranje po vnosu smrtonosne učinkovine lahko traja dlje časa, celo več dni. Ves ta čas lečeči zdravnik ali medicinska sestra na bosta mogla biti na voljo drugim svojim bolnikom, kar je za naš že tako preobremenjen zdravstveni sistem nesprejemljivo.«
Ali bo zdravnik v pomoč pri samomoru prisiljen?
»V Sloveniji zakon določa, da je pomoč pri samomoru dolžnost lečečega zdravnika in zdravstvene ustanove. Zdravnik, ki tega ne želi narediti, mora uveljavljati ugovor vesti.« To pomeni, da zakon zahteva od zdravnika, da postopek izvede, razen če se opredeli drugače. Če zdravnik uveljavlja pravico do ugovora vesti, se zdravniku odvzame možnost, da je lečeči zdravnik pacienta, ki si želi pomoč pri samomoru.
Kako pa je v Švici s katero se tako radi primerjamo: » V Švici je pomoč pri samomoru dovoljenja, vendar ne s posebnim zakonom, pač pa le z dodatnim členom v kazenskem zakoniku, ki dekriminalizira pomoč pri samomoru iz nesebičnih razlogov. Zdravnikom, ki ne izvajajo pomoči pri samomoru, ni treba uveljavljati ugovora vesti. Bolnik sam poišče izvajalca za pomoč pri samomoru.« Zdravnik pa tako ni vključen v proces samomora.
Paliativna oskrba
V Sloveniji paliativna oskrba ni dobro urejena in PPKŽ glede na izkušnje iz tujine možnost razvoja še dodatno zmanjšuje. »Če je bilo to področje (paliativa) slabo urejeno, se po uvedbi PPKŽ samo še poslabša, saj PPKŽ na sistemski ravni »tekmuje« za finančne in kadrovske vire (za zdravnike in medicinske sestre).« Slovenija pa je na lestvici End of Life Quality Ranking (ELQR), ki med drugim ocenjuje tudi stanje paliativne oskrbe, šele na 20 mestu od 40 držav.
Ob tem pa poudarjajo še: »Ni res, da zahtevamo zdravniki idealno urejen zdravstveni sistem, preden se uveljavi zakon o PKKŽ, zahtevamo pa, da so urejene osnove. Pri nas je skoraj 160.000 ljudi brez osebnega zdravnika.« Tukaj pa sledita še vprašanji neurejenosti dolgotrajne oskrbe in paliative.
»Bolniki, ki se ne bodo odločili za pomoč pri samomoru, bodo drugorazredni«
Ali bodo z novim zakonom vsi naši pacienti enakopravni ali vsaj enakopravnejši? Zdravniki so opozorili, da temu ni tako. Po zakonu mora biti postopek samomora opravljen v 30 dneh. Po izkazani nameri za postopek PPKŽ, morajo ti pacienti prejeti hitrejšo oskrbo, da bi bilo zakonu zadoščeno, kar ostale paciente pahne v neenak položaj: »Dokler ne bodo čakalne dobe za vse enake, je zdravstveni sistem neetičen.«
»Nova pravica bo vnesla v sistem nove velike nepravičnosti in neenakosti. Temu bi se snovalci zakona lahko izognili, če bi sočasno s pomočjo pri samomoru bolniku zakonsko omogočili druge oblike lajšanja trpljenja. Če bi nekomu, ki zaprosi za PPKŽ, z istim zakonom omogočili takojšnjo paliativno oskrbo, ki bi mu učinkovito lajšala bolečino, ga po vsej verjetnosti izvedba samomora ne bi več zanimala.«
Zdravnik bo moral na mrliški list kot vzrok smrti zapisati kronično bolezen, ki jo je imel pacient in ne uveljavljanja pravice do PPKŽ, s tem so zdravniki dolžni navesti neresnične podatke na uradni dokument.
Kdo je odgovoren?
»Zakon v 25. členu izključuje kazensko, odškodninsko in disciplinsko odgovornost za vse, ki sodelujejo v postopkih. To je zelo široko in lahko izključi odgovornost tudi pri malomarnosti, pomanjkljivi skrbnosti ali očitnih postopkovnih kršitvah.«
Kaj je trpljenje?
»Trpljenje ni strokovni termin v medicini; gre za socialni, duhovni, telesni in duševni fenomen.« Zdravniki se že pri ocenjevanju telesne bolečine znajdejo pred mnogimi težavami, saj objektivno bolečine ni mogoče izmeriti. Nekaj kar nekoga boli za 10 lahko nekoga drugega boli za 5. Ocenjevanje trpljenja pa bi zahtevalo zavzetje še socialnega, duhovnega in duševnega vidika, kar je praktično nemogoče.
Zaradi tega zakon ni dovolj jasno določen in ni omejen samo na terminalno bolne za katere bi naj bil napisan. »Ne zanikamo, da ljudje ne morejo trpeti, tudi če niso na smrt bolni, ampak ker gre za zakon, ki ureja zdravstveno dejavnost, je nujno, da upravičenost do PPKŽ opredelimo s termini, ki se v zdravstveni dejavnosti uporabljajo in ne vnašajo dodatne zmede.«
Kje se konča avtonomija enega in začne avtonomija drugega človeka?
Avtorji pisma zaključujejo: »Z zakoni, kot je ZPPKŽ, biologije naših možganov ne moremo spremeniti, tudi če ljudi izobrazimo, jim damo dovoljenja in opravičimo njihovo ravnanje. Nepotrebno je, da zaradi večje avtonomije posameznikov, ki si želijo PPKŽ, pomembno posegamo v avtonomijo in čustvovanje drugih posameznikov in njim povzročamo nepotrebno trpljenje, stres in travmo.«
»Apeliramo, da zakon v sedanji obliki ne sme stopiti v veljavo.«
Novinar
