»Žal se je zgodilo najhujše. Občan, ki je bil žrtev nasilnega napada v mestnem jedru, je izgubil bitko za življenje. Naše misli so z njegovo družino in najbližjimi, katerim v imenu Mestne občine Novo mesto izrekamo iskreno sožalje,« je ob smrti Aleša Šutarja zapisala novomeška občina.
Smrt priljubljenega Novomeščana je sprožila v tek dogodke, ki s(m)o jih na Dolenjskem napovedovali že več mesecev. Javni konsenz je bil, da se bo reagiralo prepozno oziroma ko se bo zgodilo nekaj takega, kot se je. Rozmanova ulica se je z Lokalom Patriot spremenila v kraj žalovanja, slednje pa je zajelo celotno Slovenijo. In tako je prav – Aleš je bil cenjen pripadnik skupnosti, predan oče in ljubljen človek, ki je izgubil življenje, ko je branil svojega sina. Tja je prišel, ker je njegovo pomoč rabil sin. To bi verjetno storil vsak.
V nedeljo bo organiziran shod in prižig sveč pred gostinskim lokalom, pomembno dogajanje pa bo v torek, 28. oktobra.
Sklicana je izredna seja Občinskega sveta Mestna občine Novo mesto. Tja so vabljeni tudi predsednik Vlade RS dr. Robert Golob, minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, minister za delo, družino in enake možnosti Luka Mesec, ministrica za pravosodje Andreja Katič, generalna državna tožilka RS dr. Katarina Bergant, podpredsednica Vrhovnega sodišča mag. Nina Betetto, generalni direktor Policije Damjan Petrič, direktor Policijske uprave Novo mesto Igor Juršič in v. d. direktorice Urada za narodnosti Danica Polak Gruden.
Istočasno, torej ob 17. uri, pa bo na Glavnem trgu potekal tudi protestni shod, ki ga organizira občina sama.
Ali lahko ulica prinese rešitev? Če je lahko za nekoga pomenila zaključek, lahko prinese tudi rešitev.
A na Dolenjskem se ne slepimo. Omenjal sem mesece, a gre za leta in leta obračanja glave od dogodkov, na katere mnogi opozarjajo že od mojih malih nog in to (žal) neuspešno počnejo še danes. Ko me kdo vpraša tiso klasično: »Ali imate pri vas kaj ciganov?« povem, da jih imamo, a da imam z njimi precej korektne odnose. A sam ne živim tam, kjer se v zadnjih mesecih dogajajo pretepi, streljanja in zdaj še smrti. Sin je ostal brez očeta, žena brez moža in še in še izgub bi lahko našteval ob smrti Aleša Šutarja.
Župan lahko zapiše »Dovolj je!« in to – kot pred nekaj meseci, ko je skupina pretepla Šentjernejčana – pomeni nekaj tednov zatišja. Tokrat je drugače. Regija je vstala. In tu mislim iz pravega razloga, ne zaradi abotnega nabiranja političnih točk, ki se ga gredo v opoziciji. Dodajam, da bi to enako počela koalicija, če bi bila ta na strani opozicije, le malo drugače. Vlada, vsaka do zdaj, je naredila NIČ oziroma bistveno premalo. Krivijo se lahko tudi od prvega do zadnjega, pa mnogi izmed nas niso bili nikoli zagovorniki nasilnih ukrepov. Tako prikrito hujskanje k (politični) delitvi je v luči smrti podlo in pritlehno, še kako sramotno.
Sinovi prosijo mame, naj jim pustijo trenirati boks, ker se želijo braniti. Starši otrokom ne pustijo več nikamor in mesto zaradi tega izgublja dušo. Marsikoga je strah.
Ne razumimo se napak. Nisem edini, ki še nikoli ni imel slabih izkušenj z Romi in v širši okolici ni nikogar, ki ne bi vsaj bližje poznal nekoga, ki jih je imel. Povedano drugače, ekstremno tudi težko je najti koga, ki bi romske obiske – teh na tedenski ravni ni malo – pozdravil z odprtimi rokami. Sploh pa ne po javni izpostavljenosti dogodkov v zadnjih mesecih, po nekajletnem zatišju.
Vse težje je bilo govoriti o ukrepih, ki jih je minister Mesec opisoval kot ne-nežne, in njihovem delovanju oz. nedelovanju, saj so lokalne skupnosti pozivale k ostrejšim ukrepom. In med pozivi so bili tudi tisti najhujši. Ali so ukrepi delovali? Na določeni ravni so, o tem ni dvoma. Takih, ki so se tiho napovedali in zdaj žal uresničili, ti ukrepi ne bi preprečili. To je resnica. Kvečjemu bi stopnjevali napetost in so tudi jo. Zahtevala pa se je resnejša obravnava prestopnikov, kjer bi se v skladu z zakonodajo poiskalo uspešnejše postopke. Kot pravi slavni rek: po vojni je lahko vsak general. Marsikdo se v teh dneh zapleta v ta koncept, kjer misli, da ima prav. In morda kdo ima.
Rešitve o tem bom prepustil tistim, ki bodo o tem tudi odločili, zato se bi rajši vrnil k začetku, kar žal najbolj poznam. Sin je izgubil očeta. Ob njemu stoji Slovenija, nekateri zgolj z besedami, drugi z dejanji, najbližje pa bo spoznal v najtežjih trenutkih. Ime očeta bo uporabljeno v vse mogoče namene, a sam naj ga – pa tudi številni po mestu – ohrani kot nekoga, ki je pomagal tistim, ki so jo potrebovali. Prebral sem že, da je bil mučenik. Nikakor zaključek dogodkov, a zaključek komentarja, ki je le kaplja v morje:
Sovraštva se ne odpravi z mučeništvom, sovraštvo se ne izbriše s prelito krvjo.
Iskreno sožalje vsem bližnjim.
Urednik portala Student.si
