Ko zagledaš pajka na steni dnevne sobe, imaš dve možnosti: hitro ga pokriti s kozarcem in odnesti ven – ali pa narediti tisto, kar bi naredil marsikdo – panično zbežati (ali, žal, uporabiti copat). A ko ga nežno prestaviš na vrt in ga opazuješ, kako odkoraka po travi, se porodijo zanimiva vprašanja.
Ali je pajek hvaležen? Je vesel, da si ga rešil? Ali pa je morda grozno jezen, ker si ga prestavil iz njegovega doma?
Kaj čuti pajek?
Najprej se vprašajmo: ali pajki sploh imajo čustva?
Znanstveno gledano imajo pajki zelo preproste možgane. Nimajo limbičnega sistema – tistega dela možganov, ki pri sesalcih skrbi za čustva, kot so strah, veselje, jeza ali ljubezen. Po tej logiki bi rekli, da ne, pajki niso veseli ali jezni tako kot mi. Ne razmišljajo o svojih izkušnjah na način: “Ah, ta človek me je rešil. Kako prijazen je!” ali “Zakaj me je vrgel ven iz mojega najdenega kotička! Ali me nihče ne mara?”
Vseeno pa stvari niso tako enostavne!
Imajo svoje načine vedenja
Raziskave kažejo, da nekateri pajki lahko kažejo nekaj, kar bi lahko imenovali čustveno stanje. Na primer: v stresnih situacijah se vedejo drugače – postanejo bolj zadržani, počasnejši, manj odzivni. V določenem smislu imajo torej sposobnost čustvenih odzivov, čeprav teh ne doživljajo enako kot mi.
Nekatere raziskave pri živalih z enostavnejšim živčnim sistemom kažejo, da si lahko zapomnijo neprijetne dogodke in se jim v prihodnje izognejo. Pajek, ki ga prestavimo z metlico ali ga zmedemo pri gradnji mreže, bo verjetno zaznal spremembo in bo za nekaj časa bolj previden. Vprašanje pa ostaja, ali je to res jeza ali le instinktivna obrambna reakcija.
Kaj pa veselje?
Beseda veselje je morda preveč človeška, a obstaja ideja, da pajek v ugodnem okolju kaže povečane znake aktivnosti, raziskovanja in lova. Ko ga odneseš ven in najde varen kotiček, kjer lahko znova zgradi mrežo, bo to zanj pozitivno stanje. Ne zato, ker je srečen, ampak zato, ker njegovo telo in možgani zaznajo, da je okolje primerno za preživetje. In to je zanj dovolj.
Torej – je reševanje smiselno?
Z vidika pajka ne gre za hvaležnost ali užaljenost. Gre za preživetje. Če ga ujameš brez poškodb in ga odneseš v okolje, kjer ima dobre pogoje, si mu pomagal – tudi če ti tega ne zna pokazati.
In s tem ni nič narobe. Ni treba, da je žival hvaležna, da si do nje prijazen. Dovolj je, da veš, da nisi škodoval in da si omogočil možnost za naprej.
Naj ostane ali naj gre?
Odvisno. Večina hišnih pajkov, ki jih najdemo po kotih, sploh ne bi preživela zunaj – še posebej pozimi ali v suhem, sončnem vremenu. Gre za vrste, ki so se prilagodile bivanju v zaprtih prostorih in jim zunanji svet ni domač. Če takšnega pajka odneseš ven, morda ne bo dolgo zdržal. Po drugi strani pa tisti, ki slučajno zaidejo v hišo (denimo poleti skozi odprto okno) pogosto niso domači in jih brez težav prestavimo ven.
Torej, če najdeš drobnega, sivo-rjavega pajka v kotu dnevne sobe, ga morda raje pusti pri miru – tiho in koristno bo pojedel kar nekaj mušic in komarjev. Če pa opaziš večjega gozdnega obiskovalca ali pajka na sprehodu po kuhinji, je povsem smiselno, da ga z nežnim manevrom vrneš v naravo.
Morda čustva niso nujna
Pajek ne bo pisal dnevnika o svoji izkušnji. Ne bo delil zgodbe o tem, kako ga je neki človek rešil pred sesalcem. A to ne pomeni, da dejanje nima vrednosti. Včasih je dovolj, da spoštuješ življenje, ne glede na to, ali ti zna pogledati v oči ali ne.
Novinar
