V centru Ljubljane bomo opazili zanimivega gospoda. Oblečen v dolge cape, z baretko na glavi in cel zaraščen hodi bos ali s kolesom ne glede na letni čas. Večino dni preživlja sključen na škarpi pri podhodu med Maxi-jem in Kongresnim trgom ter hrani golobe. O njem bi se dalo povedati marsikaj zanimivega, da je bivši novinar, slikar, ali pa da obožuje koktelje iz Parlament Puba. To so zgodbe za drugič, danes se posvetimo njegovim prijateljem: golobom.
Skoraj vsako večje mesto jih ima tako rekoč neskončno. So taka nadloga, da vidimo tiste grde osti na robovih mestnih zgradb, ki jim preprečujejo gnezdenje in seveda, tisto kar ptiči najraje počno, praznjenje svojih kloak z višin. Vendar od kje prihajajo in zakaj so prav v mestih našli svoj življenjski kraj? Na travnikih in v gozdovih te živali ne bomo srečali.
Najprej terminologija in taksonomija
Dokaj neintuitivno se golobi, ki jih vidimo po mestih, imenujejo divji golobi. Izhajajo iz vrste imenovane skalni golob, ki je pravzaprav ista stvar, le da slednji ne živijo prosto v mestih. Tu imamo še udomačene golobe, ki prav tako pripadajo isti vrsti. Vse tri, divji, skalni in udomačeni se lahko parijo med seboj. Ločujemo jih le po njihovem odnosu do človeka. Ali obratno, človeškega odnosa do njih.
Ljudje in golobi
Vir hrane
Golobi so bili ena prvih ptic, ki smo jih ljudje udomačili. Ne ve se točno kdaj, saj so njihovi ostanki krhki in ker je skoraj nemogoče ločiti med ostanki divje ali udomačene živali izpred pet tisoč let. Zgodovinarjem ostanejo le pisni viri, ki kažejo, da so bili na Mediteranu golobi udomačeni že vsaj 2000 do 5000 let nazaj. Tudi viri iz Mezopotamije pravijo, da je bil domači golob prisoten že okoli leta 3000 pr. n. št. Prav tako so jih hranili stari Egipčani in jih na tisoče letno žrtvovali.
Še pred tem je po teorijah povsem jasno, da so bili golobi priročen vir hrane. Živeli so na skalnatem terenu, kamor so se ravno tako radi zatekali kamenodobni ljudje. Gurmani pa pravijo, da je najboljše golobje meso še preden je mladič sposoben leteti.
Pismonoše za vojsko
V sedemnajstem stoletju smo Evropejci golobe pripeljali tudi v Ameriko. Kot že prej so bili priročen vir hrane, dobili pa so še eno nalogo – pismonoš.
Najzgodnejši zapisi pravijo, da so Egipčani že v štirinajstem stoletju pr. n. št. uporabljali golobe pismonoše. Več zanesljivih virov najdemo pri starih Rimljanih. V modernejšem času se je uporaba golobov pismonoš še drastično povečala. S selektivnim parjenjem smo ustvarili odlične pomočnike za prenašanje sporočil, predvsem v vojaške namene.
Golob pismonoša lahko preleti tudi do 1000 kilometrov in še vedno se bo znal vrniti domov.
Razstavni ali modni golobi
Ker smo ljudje pač ljudje in se radi igramo z naravo se je v viktorijanskem obdobju razširilo tudi načrtno gojenje in parjenje golobov za namene razstav.
Več si jih lahko ogledaš v galeriji American Pigeon Museum.
Nebodigatreba
Zdaj pa k divjim golobom, letečim podganam, nadlogam dobrih meščanov, prenašalcem bolezni in grožnji javni dobrobiti. Tekom let je kakopak kakšen golob tudi pobegnil iz ujetništva. Vendar po tisočih generacijah so seveda ostali med ljudmi in začeli ustvarjati svoj zarod divjih udomačenih golobov. Golobi, ki jih vidimo v Ljubljani so potomci pobeglih udomačenih golobov, ki se človeka skorajda ne bojé in pravzaprav cvetijo v simbiozi z mestnim življenjem.
Še zanimivo dejstvo, čeprav se nam zdi, da jih vidimo na vsakem koraku, da jih je nešteto, je število golobov v mestih veliko manjše kot število ljudi. Raziskava iz leta 2009 v Sheffieldu v Angliji je pokazala, da je tam živelo okoli 12.000 golobov, ljudi pa 500.000. Izračuni za Ljubljano kažejo na okoli 20.000 golobov v mestu z 285.000 prebivalci (brez vozačev).
Ali so nam nevarni?
Govori se, da so golobi prenašalci bolezni in grožnja javnemu zdravju. To je le delno res. Raziskave kažejo, da golobi res prenašajo marsikateri patogen. Najbolj pogosto salmonelo in bakterije tuberkuloze. Za ptičjo gripo so bili dokazano minimalno odgovorni. Vendar patogene prenašajo vse živali, tudi psi in mačke, če jih ne bi dokaj redno umivali.
Nevarnost za okužbo s strani goloba minimalna. Tveganje se poveča, če bi jih božali ali se dotikali njihovih iztrebkov. Vendar tega itak nihče pri zdravi pameti ne počne.
Novinar
.jpg){kind=link}