Da bi razumeli ogledala, moramo najprej razumeti svetlobo. Zakon odboja pravi, da se svetlobni žarek od površine odbije pod enakim kotom, kot ga zadene. Kot v padcu je vedno enak kotu v odboju, podobno kot žogica, ki jo vržemo ob steno.
Kaj je difuzni odboj?
Svetlobe ne vidimo, dokler se ne odbije od nečesa in doseže naše oči. Žarek, ki potuje skozi vesolje, vidimo šele takrat, ko trči v delce in se razprši – na primer v oblake ali satelite. Temu pravimo difuzni odboj. Svetloba se odbije od neštetih drobnih, neenakomernih površin, kar nam omogoča, da zaznavamo oblike predmetov okoli nas.
Zrcalni odboj in posebnost ogledal
Pri ogledalih pa se svetloba ne razprši. Površina je gladka, zato se žarek odbije urejeno in ohrani sliko, ki vanj vstopi. Temu pravimo zrcalni ali spekularni odboj. Tu pa se porodi zanimivo vprašanje: zakaj ogledala sliko »obrnejo« levo in desno, ne pa tudi gor in dol?
Ogledala v resnici ne obračajo leve in desne strani. Kar zamenjajo, je smer naprej in nazaj. Ko se vidimo v ogledalu, ne gledamo »svojega odseva«, temveč svetlobni odtis – tako, kot bi napis opazovali skozi papir, osvetljen od zadaj. Zato vidimo zrcalno sliko, ki je videti obrnjena, čeprav je v resnici zgolj »potisnjena« v smeri proti ogledalu.
Več kot le ravne površine
Ogledala so lahko tudi ukrivljena ali sestavljena v različne oblike, kar omogoča množico zanimivih optičnih učinkov. Prav zaradi nadzorovanega odboja svetlobe so ogledala nepogrešljiva v optiki, tehniki in vsakdanjem življenju.
Novinar
