Bivanje na vesoljski postaji je za astronavte ena največjih poklicnih in fizičnih preizkušenj. Čeprav večina misli, da gre za kratke in spektakularne misije, so obiski v resnici skrbno načrtovani in pogosto dolgotrajni.
Povprečna misija traja pol leta
Večina astronavtov na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) ostane približno šest mesecev. To velja tako za astronavte ameriške Nase kot za ruske kozmonavte, pa tudi za člane evropskih, japonskih in kanadskih posadk. Šestmesečno obdobje omogoča dovolj časa za znanstvene poskuse, hkrati pa omejuje zdravstvena tveganja, ki jih prinaša dolgotrajno bivanje v breztežnosti.
V preteklosti so potekale tudi daljše odprave. Nekateri astronavti so na vesoljski postaji preživeli skoraj leto dni, v posameznih primerih celo več. Takšne misije so namenjene predvsem preučevanju vpliva dolgotrajnega bivanja v vesolju na človeško telo, kar je ključno za prihodnje polete na Luno ali Mars.
Zakaj ne ostanejo dlje?
Dolgotrajna breztežnost vpliva na mišice, kosti, srčno-žilni sistem in celo vid. Kljub vsakodnevni vadbi astronavti po vrnitvi na Zemljo potrebujejo tedne ali mesece rehabilitacije. Poleg zdravstvenih razlogov so omejitve tudi logistične: zaloge, menjava posadk in delovanje same postaje zahtevajo natančen urnik.
Kratki obiski in turistični poleti
Poleg rednih posadk ISS občasno obiščejo tudi gostujoči astronavti ali vesoljski turisti. Ti obiski trajajo precej krajše obdobje, običajno od nekaj dni do dveh tednov in so namenjeni posebnim nalogam ali komercialnim poletom.
Z razvojem novih vesoljskih postaj in ambicioznejših misij se bo dolžina bivanja ljudi v vesolju verjetno še spreminjala. Raziskave, opravljene na ISS, že danes pomagajo razumeti, kako dolgo lahko človek varno ostane zunaj Zemlje in kaj bo to pomenilo za prihodnje raziskovanje vesolja.
Čeprav se zdi šest mesecev dolgo obdobje, je za vesoljsko znanost to ravno pravšnji kompromis med raziskovanjem in varnostjo posadke.
Novinar
