Na Otoku Wight v Angliji so paleontologi iz delnega okostja, najdenega v formaciji Wessex, identificirali povsem nov rod in vrsto igvanodontskega dinozavra z osupljivimi hrbtnimi jadri. Poimenovali so ga Istiorachis macarthurae, živel pa je v zgodnji kredi, pred približno 125 milijoni let.
Igvanodoni kot uspešni dinozavri
Starodavna žival je sodila v raznoliko skupino rastlinojedih dinozavrov, znano kot Iguanodontia. »Iguanodontia je bila zelo uspešna skupina dinozavrov, najzgodnejši znani primer pa je dryosaurid Callovosaurus leedsi iz srednjejurske formacije Oxford Clay v Angliji,« pojasnjuje paleontolog Jeremy Lockwood z Univerze v Portsmouthu in londonskega Prirodoslovnega muzeja skupaj s kolegi.
Do konca krede so iguanodonti postali prevladujoča skupina na severnih kontinentih, saj so se razvili v raznolike račjekljune hadrozavride. »Do konca krede so prevladovali v dinozavrski favni Lavrazije kot račjekljuni hadrozavridi, skupina, ki je vsebovala znane vrste, kot sta Edmontosaurus regalis in Parasaurolophus walker.«
Čeprav je bila njihova raznolikost v pozni juri razmeroma nizka, je Lockwood poudaril, da »se je v zgodnji kredi povečala.«
Najbolj presenetljiva značilnost Istiorachis macarthurae so podolgovate bodice vzdolž hrbta in repa, ki so verjetno podpirale veliko, jadru podobno strukturo. Lockwood se ob tem hudomušno sprašuje: »Zdi se, da evolucija včasih daje prednost ekstravagantnemu pred praktičnim.«
Zakaj so imeli dinozavri jadra?
Namen teh jader je dolgo buril domišljijo znanstvenikov. Da o jadrih spinozavrov ne govorimo. »Čeprav se o natančnem namenu takšnih značilnosti že dolgo razpravlja – s teorijami, ki segajo od uravnavanja telesne toplote do shranjevanja maščobe – raziskovalci menijo, da je najverjetnejša razlaga v tem primeru vizualna signalizacija, morda kot del spolnega prikaza, in to je običajno posledica spolne selekcije,« pravijo.
Kot pri številnih sodobnih plazilcih so bile tudi tu verjetno razlike med spoloma: »Pri sodobnih plazilcih so strukture jader pogosto bolj izrazite pri samcih, kar kaže na to, da so se te lastnosti razvile, da bi naredile vtis na partnerje ali ustrahovale tekmece.«
Lockwood dodaja: »Menimo, da je Istiorachis macarthurae morda počel podobno.«
Podaljševanje hrbtnih bodic
Da bi preverili svoje domneve, so raziskovalci podrobno analizirali fosilizirane kosti in primerjali ugotovitve s široko bazo podatkov podobnih primerkov. »Te metode nam omogočajo, da gremo dlje od preprostega opisovanja fosila in dejansko preizkusimo hipoteze o njegovi funkciji,« pojasnjuje Lockwood.
Rezultati so bili jasni: »Pokazali smo, da bodice Istiorachis macarthurae niso bile le visoke – bile so bolj pretirane, kot je običajno pri dinozavrih, podobnih iguanodonom, kar je ravno tista lastnost, ki bi jo pričakovali, da se bo razvila s spolno selekcijo.«
Raziskava se tako ne ustavi le pri enem dinozavru, temveč razkriva širši evolucijski vzorec. Podaljševanje hrbtnih bodic se je začelo že v pozni juri, a pravo »hiperpodaljševanje«, kjer bodice presežejo štirikratnik višine telesa vretenca, ostaja redkost. Podobne spektakularne prikaze poznamo tudi danes, denimo pri nekaterih kuščarjih, kjer dovršeni grebeni in jadra služijo kot signali moči in zdravja.
»Istiorachis macarthurae je globok časovni primer istih evolucijskih pritiskov, ki jih vidimo pri oblikovanju prikaznih struktur pri sodobnih živalih,« sklene Lockwood.
Urednik portala Student.si
