Znanstveniki so se podali na eno najbolj nenavadnih raziskovalnih poti sodobne znanosti: poskusiti identificirati DNK Leonarda da Vincija, pet stoletij po njegovi smrti. Projekt, ki združuje genetike, antropologe, umetnostne zgodovinarje in arheologe, bi lahko za vedno spremenil način, kako razumemo in preverjamo avtentičnost umetniških del.
DNK na papirju in vosku
Raziskovalci so razvili izjemno nežne metode odvzema bioloških sledi z umetnin, brez poškodb. Z vatiranimi palčkami so zajemali mikroskopske ostanke kože, znoja in mikroorganizmov s starih risb in dokumentov. Med drugim so analizirali risbo Holy Child, ki jo nekateri pripisujejo Leonardu, ter pisma njegovih sorodnikov, zapečatena z voskom, ki so ohranila presenetljivo veliko človeške DNK.
Sledi po očetovi liniji
Ker Leonardov grob ni zanesljivo ohranjen in nima neposrednih potomcev, se raziskovalci osredotočajo na Y-kromosom, ki se po moški liniji prenaša skoraj nespremenjen. Genealogi so rekonstruirali Leonardovo družinsko drevo in identificirali več danes živečih moških potomcev njegovega očeta. Njihova DNK bi lahko služila kot referenca za primerjavo z vzorci z umetnin.
Analize kažejo, da DNK z risbe in pisem sorodnikov spada v isto genetsko skupino, značilno za Toskano. To še ni dokaz, da gre za Leonardovo DNK, a predstavlja pomemben preboj. Znanstveniki poudarjajo, da je možnost kontaminacije velika in da bo potrebnih še več neodvisnih potrditev.
Nova doba preverjanja umetnin
Projekt odpira vrata tako imenovani »arteomiki«, kjer biologija dopolnjuje klasično umetnostno presojo. DNK bi lahko v prihodnje pomagala razreševati spore o avtorstvu in celo razkrivala biološke posebnosti izjemnih ustvarjalcev.
Leonardovo življenje smo stoletja brali le iz črt, potez in zapiskov. Morda bomo kmalu prvič brali tudi njegovo biološko sled.
Novinar
