Šentjanževka: Naravni antidepresiv z naših travnikov, ki so ga poznali že v antiki

Šentjanževka je ena najbolj znanih evropskih zdravilnih rastlin. Raste na travnikih, ob poteh in na sončnih pobočjih. Cveti od junija do septembra in ima značilne rumene cvetove ki spustijo rdečkasto obarvan sok, če jih zmečkamo. V Sloveniji je zelo razširjena in že dolgo znana kot pomembna zdravilna rastlina.

Šentjanževko so poznali že v antičnih časih

Šentjanževka je bila že v antiki cenjena zdravilna rastlina. Omenjal jo je grški zdravnik Dioskorid v svojem delu Materia medica, kjer jo je priporočal predvsem pri opeklinah in bolečinah v živcih.

V srednjem veku je bila rastlina tesno povezana s krščansko tradicijo. Po ljudskem izročilu naj bi rdeč sok iz cvetov predstavljal kri svetega Janeza, zato so jo imenovali tudi »Janezova kri«.

V tistem času so verjeli, da šentjanževka odganja zle duhove in melanholijo, zato so jo imenovali tudi fuga daemonum (preganjalka demonov). Rastlino so pogosto obešali nad vrata ali jo uporabljali v zdravilnih napitkih.

Od poznega srednjega veka do danes se uporablja predvsem za celjenje ran, pri živčnih težavah, nespečnosti in slabi volji.

Uporabni deli in učinkovine

V zdravilstvu uporabljamo nadzemne dele rastline, predvsem cvetove in zgornje dele stebla, ki jih nabiramo v času polnega cvetenja.

Najpomembnejše učinkovine so:

• hipericin: spojina, ki deluje kot antidepresiv in pomirjevalo
• flavonoidi (približno 2-4 %): antioksidativno in protivnetno delovanje
• čreslovine (6-15 %): adstringentni učinek in pomoč pri celjenju ran
• eterično olje: blag antiseptični in protivnetni učinek

Skupno delovanje teh snovi lahko pomaga pri uravnavanju razpoloženja, zmanjševanju stresa ter podpira celjenje kože. Rdečkasto šentjanževo olje deluje tudi protivnetno.

Šentjanževka v zeliščni medicini

V tradicionalni zeliščni medicini se njena notranja uporaba priporoča za zdravljenje blagih do zmernih depresivnih stanj, nervoze in nemira, nespečnosti, stresa ter težav s prebavo.

Zunanje je uporabna za celjenje ran,ureznin in blagih opeklin (tudi sončnih). Z njenim oljem lahko blažimo bolečine v mišicah in sklepih ter suho ali razdraženo kožo.

Pomembno: pri uporabi večjih odmerkov lahko rastlina poveča občutljivost kože na sonce in lahko vpliva na delovanje nekaterih zdravil.

Trije preprosti pripravki

Čaj iz šentjanževke

Priprava: Zvrhano žličkoc vetov prelijemo z 250 ml vrele vode in pustimo stati približno 5-10 minut, nato precedimo. Spijemo 1-2 skodelici na dan.

Uporabljamo ga za pomiritev pri nespečnosti, stanjih strahu in depresijah. Pomembno: učinki se pojavijo šele po 2-4 tednih uživanja.

Šentjanževo olje

Priprava:

1. 1. Sveže cvetove rahlo napolnimo v steklen kozarec.
      
   2. Prelijemo jih z olivnim ali lanenim oljem, da so popolnoma pokriti.
      
   3. Kozarec dobro zapremo in ga 2-3 tedne pustimo na soncu.
      
   4. Ko se olje obarva rdeče, ga precedimo in shranimo v temni steklenici.
      

Uporabljamo ga za mazanje opeklin, suhe kože in bolečin v mišicah.

Tinktura iz šentjanževke

Priprava:

1. 1. Sveže cvetove damo v steklenico.
      
   2. Prelijemo jih z žganjem ali alkoholom (približno 40-50 %).
      
   3. Posodo zapremo in pustimo stati približno 3 tedne na toplem.
      
   4. Nato tekočino precedimo.
      

Tinkturo uporabljamo za zunanje mazanje ran.

Gaja Prinčič

Junior novinar