Znanstveniki vse pogosteje ugotavljajo, da pri reševanju ogroženih vrst ni pomembno le, koliko živali preselimo v naravo, temveč tudi kakšne so njihove osebnosti. Razlike v pogumu, družabnosti ali previdnosti lahko odločilno vplivajo na to, ali posameznik – in skupina kot celota – v novem okolju preživi.
Ko značaj odloča o usodi
V Braziliji so raziskovalci pred ponovno naselitvijo beloustnih pekarijev spremljali njihovo vedenje v ujetništvu. Merili so agresivnost, družabnost in raziskovalno vedenje ter ugotovili, da imajo živali izrazite in stalne osebnostne lastnosti. Eden od samcev, samotarski in zadržani Naruto, je po izpustu v naravo pogosteje zapuščal skupino. Čeprav je s tem pomagal širjenju tropa, ga je osamljenost najverjetneje stala življenja, saj je postal lahek plen plenilcev. Preostali, bolj povezani pekariji so se obdržali in se celo razmnožili.
Mešanica osebnosti kot prednost
Raziskava je pokazala, da so za uspešno ponovno naselitev potrebne raznolike osebnosti. Drznejši posamezniki pomagajo raziskovati okolje, bolj socialni pa skrbijo za varnost in povezanost skupine. Podobne ugotovitve prihajajo tudi iz drugih projektov, od lisic in papig do želv in volkov. V nekaterih okoljih so drznejše živali uspešnejše, drugje preživijo dlje bolj plašne.
Nova smer v varstvu narave
Čeprav osebnostnih testov v naravi pogosto ni mogoče izvajati, se zavest o pomenu vedenja krepi. Strokovnjaki poudarjajo, da razumevanje individualnih razlik lahko izboljša uspeh varstvenih ukrepov, še posebej pri majhnih populacijah, kjer šteje vsak posameznik. Osebnost živali tako postaja pomemben, a doslej pogosto spregledan dejavnik pri ohranjanju biotske raznovrstnosti.
Novinar
