Psihologija je v preteklosti ustvarila nekaj najbolj fascinantnih odkritij o človeški naravi. A pot do teh spoznanj ni bila vedno svetla. Marsikateri eksperiment, ki je klasičen del učbenikov, bi bil danes preprosto prepovedan. Zakaj? Ker so mnogi od njih kršili osnovna etična načela in pustili trajne posledice na udeležencih.
Ko znanost izgubi moralni kompas
Vse raziskave, ki vključujejo ljudi, bi morale upoštevati temeljna etična načela: prostovoljno sodelovanje, obveščenost in zaščita dostojanstva. A to ni bilo vedno tako. Pravzaprav so številne smernice, ki danes veljajo za samoumevne, nastale kot odziv na hude zlorabe.
Eksperimenti nacističnih zdravnikov: ko človečnost izgine
Med letoma 1939 in 1945 so nacistični zdravniki izvajali grozljive eksperimente na zapornikih v koncentracijskih taboriščih. Njihov cilj ni bil zdravljenje, temveč testiranje meja človeške vzdržljivosti v ekstremnih razmerah. Med najbolj zloglasnimi poskusi so bili:
-
Podhladitveni eksperimenti, kjer so ljudi izpostavljali ledeni vodi, da bi ugotovili, kako dolgo lahko vojak preživi, če pade v morje.
-
Eksperimenti z nadmorsko višino, kjer so preizkušali učinke nizkega tlaka v simuliranih kabinah letal.
-
Sterilizacija brez privolitve, ki naj bi služila ciljem nacistične ideologije o nadzoru populacije.
-
Eksperimenti na dvojčkih, ki so vključevali bizarne in boleče postopke primerjav.
-
Infekcijski poskusi, kjer so ljudi namerno okužili s tifusom, malarijo in drugimi boleznimi ter preizkušali zdravila.
Vsi ti poskusi so potekali brez soglasja žrtev, pogosto so se končali s smrtjo ali trajno invalidnostjo. Zaradi teh zločinov je bil po vojni oblikovan Nürnberški kodeks, prvi mednarodni dokument, ki je postavil temeljna pravila etičnega raziskovanja na ljudeh.
Tuskegeejeva študija: prikrito trpljenje v imenu znanosti
Med letoma 1932 in 1972 je ameriška vlada izvajala študijo na 600 temnopoltih moških s sifilisom. Raziskovalci jim niso razložili, kaj proučujejo, in jim zavestno niso ponudili zdravljenja z antibiotiki, ko je ta postal dostopen. Zdravilo, ki bi lahko rešilo življenje, so zamolčali, ker jih je zanimalo, kako bolezen napreduje brez terapije.
Študija je bila grobo kršenje pravic posameznikov, saj so bili ti v raziskavi zaradi svoje rase in revščine. Mnogi so zaradi sifilisa umrli ali živeli s hudimi posledicami, okužili so tudi svoje partnerje in otroke. Po razkritju afere je bil ustanovljen Belmontov report, ki določa osnovna načela etike v raziskovanju: spoštovanje do oseb, dobrobit in pravičnost.
Milgramovi eksperimenti: poslušnost ali krutost
Leta 1961 je Stanley Milgram izvedel enega najbolj znanih psiholoških poskusov. Udeležencem je bilo rečeno, da sodelujejo v eksperimentu o učenju. Ko je oseba na drugi strani odgovorila napačno, so morali pritisniti gumb in ji dati električni šok. V resnici šoki niso bili resnični, a udeleženci tega niso vedeli.
Zaskrbljujoče je bilo, da je večina ljudi nadaljevala z naraščajočimi šoki, ker jim je tako ukazal raziskovalec. Nekateri so verjeli, da so osebo resno poškodovali ali celo ubili. Mnogi so po eksperimentu doživeli psihološke stiske, zato je bil kasneje kritiziran zaradi pomanjkanja etičnega nadzora.
Leta 2015 je bil o tem eksperimentu posnet tudi film Experimenter, ki na dramatičen način prikazuje dogajanje v ozadju raziskave ter odzive udeležencev in širše javnosti.
Stanfordov zaporniški eksperiment: ko vloga postane resničnost
Leta 1971 je Philip Zimbardo izvedel poskus, kjer so študentje za 15 dolarjev na dan sodelovali v simulaciji zapora. Polovica jih je bila naključno izbrana kot stražarji, druga polovica kot zaporniki. Hitro so se začele dogajati resne psihološke zlorabe.
Stražarji so se vživeli v vlogo in postali vse bolj nasilni, zaporniki pa so kazali znake depresije, tesnobe in obupa. Poskus je moral biti prekinjen že po šestih dneh. Danes velja za klasičen primer, kako lahko moč in anonimnost vodita v zlorabo, če ni etičnega nadzora.
Od kodeksov do konvencij
Zaradi takšnih eksperimentov danes obstajajo številna pravila in smernice: Helsinška deklaracija, APA etični kodeks, Oviedska konvencija … Vsi ti dokumenti poudarjajo zaščito udeležencev, pomen informiranega soglasja in odgovornost raziskovalcev.
A vprašanje ostaja: bi se to lahko zgodilo znova?
Zakaj se moraš s tem sploh ukvarjati?
Ker znanost brez etike ni napredek, ampak manipulacija in ker so danes morda podatki nova valuta, ti pa morda naslednji »udeleženec« v raziskavi. Pomembno je vedeti, da imaš pravico do informacije, soglasja, dostojanstva – in tudi do tega, da kadarkoli rečeš ne.
Junior novinar
