Oznaka »BPA free« je za mnoge potrošnike postala sinonim za varnost. Najdemo jo na plastenkah, otroških stekleničkah, embalaži za hrano in celo na računih. A vprašanje, ki si ga vse pogosteje zastavljajo tudi znanstveniki, je preprosto: ali je plastika brez BPA res neškodljiva ali gre le za boljšo marketinško zgodbo?
Zakaj je BPA postal problem?
Bisfenol A (BPA) je kemikalija, ki se je desetletja uporabljala pri izdelavi trdih plastik in epoksidnih smol. Raziskave so pokazale, da lahko BPA deluje kot motilec hormonov, saj posnema estrogen. Povezovali so ga z motnjami v razvoju, plodnosti, presnovi in z večjim tveganjem za nekatere bolezni. Zaradi teh skrbi je bil BPA prepovedan ali omejen v številnih izdelkih, zlasti tistih za dojenčke in otroke.
Kaj nadomešča BPA?
Ko je BPA izginil iz embalaže, so ga proizvajalci večinoma nadomestili s sorodnimi spojinami, kot so BPS, BPF in BPAF. Te snovi so kemijsko zelo podobne BPA, kar že samo po sebi vzbuja dvome. Vse več študij namreč kaže, da imajo lahko tudi te spojine podobne hormonske učinke, čeprav so bile sprva predstavljene kot varnejša alternativa.
Strokovnjaki ta pojav imenujejo »žalostna zamenjava«: ena problematična snov se odstrani, nadomesti pa jo druga, o kateri vemo premalo. Oznaka »brez BPA« zato ne pomeni nujno, da izdelek ne vsebuje drugih potencialno škodljivih bisfenolov ali mehčalcev, ki lahko prehajajo v hrano in pijačo, zlasti ob segrevanju.
Je plastika brez BPA varna?
Kratek odgovor je: ni nujno. Nekateri izdelki brez BPA so lahko sicer manj tvegani, drugi pa uporabljajo kemikalije s podobnimi učinki, le da so slabše raziskane. Najbolj varna izbira ostajajo materiali, kot so steklo, nerjaveče jeklo in keramika, zlasti za shranjevanje hrane in pijače.
Plastika brez BPA je korak v pravo smer, vendar še zdaleč ni končna rešitev. Oznaka pomirja potrošnike, znanost pa opozarja, da je pri kemikalijah pogosto pomembnejše vprašanje katera snov je notri, ne pa zgolj, katere ni.
Novinar
