Stres je naraven del človeškega odziva na pritisk, nevarnost ali negotovost. Pomaga nam, da se zberemo, reagiramo in preživimo zahtevne situacije. Težava nastane, ko stres ne popusti.
Takšno stanje imenujemo kronični stres in pomeni, da je telo dolgotrajno ujeto v stanju pripravljenosti, kot da bi bila grožnja stalna, čeprav je pogosto nevidna, razpršena in samo psihološka. Povzročajo ga lahko delovna preobremenjenost, finančna negotovost, napeti odnosi, stalna dosegljivost in občutek, da nikoli ne naredimo dovolj.
Znaki, ki jih pogosto spregledamo
Prepoznavanje kroničnega stresa ni vedno preprosto, saj se redko pokaže kot en sam, jasen simptom. Pogosteje se kaže kot splošno slabo počutje, ki ga ljudje postopoma sprejmejo kot normalno stanje. Utrujenost, ki ne izgine niti po počitku, motnje spanja, razdražljivost, občutek notranje napetosti ali praznine ter telesne bolečine so pogosti znaki, ki jih marsikdo prezre.
Dodajo se lahko tudi težave s koncentracijo, pozabljivost in občutek, da misli nenehno bežijo. Ker se simptomi razvijajo počasi, jih pogosto pripišemo starosti, delu ali značaju, namesto da bi jih prepoznali kot opozorilo.
Zakaj je kronični stres nevaren?
Nevarnost kroničnega stresa je v tem, da deluje tiho in vztrajno. Dolgotrajno povišana raven stresnih hormonov vpliva na srčno-žilni sistem, imunski odziv, presnovo in hormonsko ravnovesje. Povečuje tudi tveganje za anksioznost, depresijo, izgorelost in druge kronične bolezni.
Hkrati zamegljuje zaznavanje lastnih meja. Človek se navadi na napetost in začne ignorirati opozorilne signale, dokler telo ne zahteva pavze na bistveno bolj boleč način.
Kako ustaviti kronični stres?
Ustaviti kronični stres ne pomeni, da moramo iz življenja odstraniti vse obremenitve. Pomeni pa, da telesu omogočimo, da se ponovno nauči umirjanja. Prvi korak je priznanje, da stanje ni prehodno in da ni zgolj osebna slabost.
Pomembno vlogo ima vzpostavljanje osnovnega ritma. Redno spanje, gibanje in zavestni odmiki od digitalnih dražljajev pomagajo telesu ponovno vzpostaviti ravnovesje. Enako pomembno je postavljanje mej, tako pri delu kot v odnosih.
Ali obstaja popolna ustavitev?
Pri kroničnem stresu ne delujejo hitre rešitve, temveč ponavljanje majhnih, a doslednih sprememb. Ena najpomembnejših je redno upočasnjevanje telesa, ne zgolj misli. To pomeni vsakodnevno, zavestno aktivnost, ki zniža srčni utrip in aktivira parasimpatični živčni sistem, na primer počasna hoja, dihalne vaje z daljšim izdihom ali raztezanje.
Pomembno je tudi omejiti stalno dosegljivost. V praksi to pomeni izklapljanje obvestil, jasna časovna meja za delo in da vsaj en del dneva preživimo brez zaslonov. Pri mnogih ljudeh ima velik učinek tudi zmanjšanje stimulansov, kot sta kofein in alkohol, ki kratkoročno delujeta pomirjujoče, dolgoročno pa vzdržujeta napetost.
Prav tako se kronični stres pogosto hrani z nenehnim notranjim dialogom. Zapisovanje skrbi ali pogovor z nekom, ki ni vpleten v težavo, lahko zmanjša mentalno obremenitev bolj učinkovito kot tiho prenašanje. Kadar stres vztraja mesece ali leta, pa je smiselno razmisliti tudi o strokovni podpori, saj telo v takšnem stanju pogosto ne zmore več samo najti poti nazaj v ravnovesje.
Kronični stres ni vedno individualni problem. Pogosto je odziv na dolgotrajne sistemske pritiske, tempo dela in družbena pričakovanja, ki posameznika potiskajo čez njegove zmožnosti. Zato iskanje pomoči ni znak šibkosti, temveč odgovornosti do lastnega zdravja.
Novinar
