Samopoškodovanje med mladimi je vse pogostejši pojav, ki pogosto ostaja neopažen. Gre za vedenje, pri katerem posameznik namerno povzroča telesno škodo, najpogosteje z rezanjem, žganjem ali udarjanjem samega sebe.
Čeprav samopoškodovanje ni nujno povezano z željo po končanju življenja, je pogosto znak globoke čustvene stiske in lahko vodi do resnejših težav, vključno s samomorilnimi mislimi ali dejanji.
Kaj je samopoškodovanje?
Samopoškodovanje je namerno povzročanje telesne škode sebi, brez neposrednega samomorilnega namena. Najpogosteje vključuje rezanje kože z ostrimi predmeti, žganje z ogrevanimi predmeti ali cigaretami, udarjanje sebe ob stene, praskanje ran, izpadanje las (trihotilomanija) ali uživanje nevarnih snovi. Vse te oblike so lahko odziv na močne notranje stiske, ki jih posameznik ne zna drugače izraziti ali predelati.
Samopoškodovalno vedenje najpogosteje nastopi med zgodnjo adolescenco, običajno med 12. in 15. letom starosti, čeprav se v zadnjih letih pojavlja vse bolj zgodaj – tudi pri otrocih, starih 10 let ali manj. Pojav se največkrat začne v osnovni šoli, svoj vrh pa doseže v srednješolskih letih. Pogosto traja več let, tudi če se vmes zdi, da je vedenje prenehalo.
Vzroki za samopoškodovanje so kompleksni in večplastni. Najpogosteje gre za odziv na močno čustveno bolečino, občutek praznine, osamljenosti ali notranjega kaosa. Mladi pogosto poročajo, da si z rezanjem »zmanjšajo napetost«, »prestavijo bolečino navzven« ali da si z dejanjem »dokažejo, da sploh še čutijo«. Pogosto gre za neuspešen poskus samouravnavanja čustev, še posebej pri tistih, ki niso razvili zdravih strategij soočanja s stresom ali konfliktnimi odnosi. V ozadju so pogosto tudi depresija, anksioznost, travma, spolna ali čustvena zloraba, motnje hranjenja, nizka samopodoba in težave v družini.
Stanje v Sloveniji
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je samopoškodovanje med mladostniki v Sloveniji vse pogostejše. Raziskave kažejo, da se mladi pogosto zatekajo k samopoškodovanju kot načinu soočanja s čustveno bolečino, stresom ali občutkom praznine.
Najpogostejše oblike samopoškodovanja vključujejo rezanje, žganje, udarjanje samega sebe ali namerno povzročanje poškodb na druge načine. Takšno vedenje pogosto ostane skrito pred okolico, saj ga mladi izvajajo v zasebnosti in ga prikrivajo zaradi sramu ali strahu pred obsojanjem.
Raziskave, vključno s podatki NIJZ in mednarodnimi psihiatričnimi poročili, kažejo, da je samopoškodovanje pogostejše pri dekletih kot pri fantih, z razmerjem približno 3:1 v korist deklet.
Vendar to razmerje ni absolutno – fantje pogosteje izberejo druge oblike samopoškodovanja (npr. udarjanje, tvegano vedenje), ki so lahko manj vidne ali se jih ne zaznava kot samopoškodovanje. Poleg tega obstaja verjetnost, da fantje o svojem vedenju manj poročajo, zato je njihova stiska pogosto podcenjena.
Iskanje pomoči
Poročila NIJZ opozarjajo, da je samopoškodovanje med mladostniki pogosto povezano tudi s samomorilnimi mislimi in vedenjem. Zato je zgodnje prepoznavanje in ustrezna obravnava ključnega pomena za preprečevanje resnejših posledic. Strokovnjaki poudarjajo pomen odprtega pogovora z mladimi, izkazovanja razumevanja in podpore ter zagotavljanja dostopa do strokovne pomoči.
V Sloveniji so na voljo različne oblike pomoči za mlade, ki se soočajo s samopoškodovalnim vedenjem. Med njimi so svetovalne službe v šolah, centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter nevladne organizacije, ki nudijo psihološko podporo. Pomembno je, da se mladi zavedajo, da niso sami in da je pomoč dosegljiva.
Poleg tega je ključnega pomena tudi ozaveščanje staršev, učiteljev in drugih odraslih, ki so v stiku z mladimi. Prepoznavanje znakov samopoškodovanja, kot so nenavadne poškodbe, nošenje oblačil, ki zakrivajo telo tudi v vročem vremenu, ali spremembe v vedenju, lahko pripomore k pravočasnemu ukrepanju.
Globalna slika
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) poroča, da je samopoškodovanje, ki vodi v samomor tretji najpogostejši vzrok smrti med mladostniki, starimi od 15 do 19 let. Približno ena od sedmih oseb, starih od 10 do 19 let, ima duševno motnjo, pri čemer so depresija, anksioznost in vedenjske motnje med vodilnimi vzroki bolezni in invalidnosti med mladostniki. Samomor je tretji vodilni vzrok smrti med osebami, starimi od 15 do 29 let, kar poudarja resnost duševnih težav v tej starostni skupini.
Poleg tega WHO opozarja, da je več kot 720.000 ljudi vsako leto umrlo zaradi samomora, pri čemer se ocenjuje, da je za vsak samomor približno 20 poskusov samomora. Samomor se lahko zgodi v katerem koli življenjskem obdobju in v vseh regijah sveta. V letu 2021 je bil samomor tretji vodilni vzrok smrti med osebami, starimi od 15 do 29 let, pri čemer se 73 % vseh samomorov zgodi v državah z nizkim in srednjim dohodkom.
Pomoč in podpora
Samopoškodovalno vedenje ne izgine samo od sebe – zahteva ustrezen odziv okolice in strokovno pomoč. Ključno je, da mladi dobijo občutek, da niso sami in da jih njihova stiska ne definira. Odprt, neobsojajoč pogovor z odraslimi, ki jim zaupajo – starši, učitelji, šolski svetovalci – je pogosto prvi korak k okrevanju. Odrasli morajo ob tem znati poslušati brez minimiziranja ali prestrašenih odzivov, saj s tem gradijo zaupanje.
V Sloveniji obstajajo različne oblike strokovne pomoči. A ozaveščanje ostaja pomemben del preventive. Starši, učitelji, mladinski delavci in vrstniki imajo ključno vlogo pri prepoznavanju znakov, kot so pogoste poškodbe na neznačilnih mestih, nenadno zapiranje vase, spremembe v vedenju ali pretirano nošenje dolgih oblačil. Pomembno je, da ob sumu na samopoškodovanje ne reagiramo s kaznovanjem ali grožnjami, temveč s sočutjem in pripravljenostjo pomagati.
Novinar
