Vitamin D in študenti: uradne smernice zavajajo, pomanjkanje med šolajočo mladino pa je množično

Decembra 2025 so bile objavljene Smernice za zadostno preskrbljenost z vitaminom D, ki jih je pod okriljem NIJZ pet let pripravljalo 30 slovenskih strokovnjakov. Dokument je sprožil številne zaskrbljujoče odzive in bil povod tudi za komentar s strani ekperta terapije Dr. Clark Roka Bajca, ki predstavljene smernice označuje kot brezvredne, zavajajoče in celo škodljive. Po predstavljenih dejstvih namreč ne zagotavljajo ustrezne ravni vitamina D v krvi in lahko prispevajo k nadaljnjemu množičnemu pomanjkanju v populaciji.

Vitamin D v telesu ne deluje le kot vitamin, temveč tudi kot hormon in je med drugim nujen za normalno delovanje imunskega sistema, rast, regeneracijo ter psihično ravnovesje. Kljub temu nova priporočila zdravi populaciji svetujejo dnevni vnos približno 1000 IU vitamina D. Po navedenih dejstvih takšna količina ne omogoča doseganja optimalnih vrednosti v krvi, temveč ohranja stanje pomanjkanja.

Študenti pogosto veliko časa preživijo v zaprtih prostorih, zato je ustrezna raven vitamina D zanje še posebej pomembna. Njegovi učinki so večplastni, saj podpira delovanje možganov, izboljšuje koncentracijo in pozornost, zmanjšuje mentalno utrujenost ter prispeva k boljši učni učinkovitosti. Pomanjkanje vitamina D je povezano s slabšim razpoloženjem in povečuje tveganje za pojav depresivnih simptomov.

Pomembna sprememba v smernicah je tudi standardizacija merske enote poročanja. Po novem se koncentracija vitamina D v laboratorijskih izvidih enotno navaja v nmol/L (nanomolih na liter), medtem ko so se prej uporabljale tudi enote µg/L (mikrogrami na liter) oziroma ng/mL (nanogrami na mililiter). Razmerje med enotama je 1 : 2,5, kar pomeni, da so lahko ob prehodu z enot µg/L ali ng/mL na nmol/L številke na izvidih 2,5-krat višje, čeprav se dejanska količina vitamina D v telesu ne spremeni. Kritiki opozarjajo, da lahko takšna standardizacija ustvari lažen vtis boljše preskrbljenosti in dodatno oteži razumevanje rezultatov.

Ena najbolj spornih točk smernic je priporočilo, da si ljudje naj ne bi merili ravni vitamina D. Po predstavljenih dejstvih je laboratorijsko merjenje edini način, da posameznik sploh ve, kakšen je njegov dejanski status. Cena preiskave znaša približno 25 evrov, a ena meritev ni dovolj. Raven vitamina D se mora spremljati periodično, sicer prilagajanje odmerkov ni mogoče.

Podatki o stanju v populaciji so alarmantni. Kar 46 odstotkov žensk ima raven vitamina D nižjo od 30 nmol/L, več kot 90 odstotkov splošne populacije pa ne dosega niti 50 nmol/L. Optimalna vrednost za zdravega človeka znaša 125 nmol/L, pri kroničnih ali rakavih obolenjih pa vsaj 250 nmol/L. Razkorak med dejanskim stanjem in optimalnimi vrednostmi je (pre)velik.

V videu je predstavljena tako imenovana loading formula, ki pokaže, koliko vitamina D je treba zaužiti, da posameznik doseže optimalno raven. Ko je ta dosežena, jo je treba vzdrževati. Vzdrževalna doza ni enaka za vse, temveč je odvisna od morebitnih okužb, kroničnih bolezni in drugih individualnih dejavnikov.

Smernice govorijo izključno o vitaminu D, ne omenjajo pa kofaktorjev. Vitamin D3 se ne bi smel uživati brez vitamina K2 in po možnosti ionske oblike magnezija, saj sta nujna za pravilno vezavo in delovanje vitamina D v organizmu.

Na naši zemljepisni širini v zimskem času proizvodnja vitamina D v koži ni mogoča. Tudi sicer je mogoča le, ko je sonce dovolj visoko. Če je senca daljša od telesa, vitamina D ne moremo tvoriti. Starejša koža proizvaja manj vitamina D, ljudje s temnejšo poltjo prav tako, takojšnje prhanje po izpostavitvi soncu pa lahko zmanjša količino nastajajočega vitamina D.

Pomanjkanje vitamina D je povezano s težavami s koncentracijo, nihanjem razpoloženja, utrujenostjo, osteoporozo, kariesom, slabo cirkulacijo, sladkorno boleznijo tipa 1 in 2, imunskimi pomanjkljivostmi, pogostimi okužbami, avtoimunskimi boleznimi, boleznimi dihal, nevrološkimi motnjami, demenco, depresijo, multiplo sklerozo ter bolečinami in mišičnimi krči.

Predstavljena dejstva kažejo na resno neskladje med uradnimi priporočili in dejanskimi potrebami organizma. Kritiki opozarjajo, da brez merjenja, ustreznih odmerkov in upoštevanja kofaktorjev optimalne ravni vitamina D ni mogoče doseči. Ob množičnem pomanjkanju v populaciji tako smernice, namesto rešitve, postajajo del problema.