Rak je ena izmed bolezni, ki se je ljudje najbolj bojimo in se že dolgo trudimo, da bi našli način, kako jo zdraviti. Naše celice zaradi različnih mehanizmov, ki jih ne razumemo povsem spremenijo obliko in povečajo hitrost svoje delitve in tako postanejo rakaste celice.
Eno najbolj zahrbtnih obliko rakastih tvorb predstavljajo karcinomi, ki nastanejo iz epitelijskih celic in pogosto kažejo presenetljivo sposobnost prilagajanja. Prav ta lastnost – da lahko rakave celice spremenijo svojo identiteto in se začnejo obnašati kot povsem druga vrsta celic – predstavlja eno največjih ovir sodobnega zdravljenja. Nova raziskovanja zdaj razkrivajo, da je prav v tej navidezni preobrazbi mogoče najti tudi njihove skrite slabosti.
Plastičnost raka kot ščit pred terapijo
Profesor Christopher Vakoc z Laboratorija Cold Spring Harbor (CSHL) opozarja, da so karcinomi posebej problematični prav zaradi svoje nepredvidljivosti. »Karcinomi so razvpitno plastični glede svoje celične identitete,« pravi. V nekaterih primerih jim ta sposobnost omogoča, da se izognejo terapijam, ki so bile zasnovane prav za uničenje njihove prvotne oblike.
V zadnjih letih so raziskovalci vse bolj pozorni na pojav, pri katerem se karcinomi »preoblačijo« – na primer rak trebušne slinavke začne kazati lastnosti kožnih celic ali drugih tkiv. Takšna sprememba celične identitete pomeni, da zdravila, usmerjena proti določenemu tipu rakavih celic, nenadoma izgubijo svojo učinkovitost.
Nova raziskava bi lahko predstavljala preboj
Raziskave iz laboratorija Christopherja Vakoca zdaj prinašajo pomemben preboj. V študiji, objavljeni v reviji Nature Communications, so znanstveniki CSHL identificirali beljakovino, ki odloča, ali rakave celice trebušne slinavke ohranijo svojo značilno obliko ali pa začnejo prevzemati lastnosti kožnih celic. V ločeni raziskavi, objavljeni v Cell Reports, pa so natančno opisali kristalno strukturo druge skupine beljakovin, ki so ključne za delovanje redkega, a izjemno agresivnega pljučnega raka – tako imenovanega tuft cell lung cancer.
Po Vakocovih besedah ta nova spoznanja razkrivajo ranljive točke, ki bi jih bilo mogoče terapevtsko izkoristiti. Gre za pomemben premik v razumevanju, kako rak uravnava svojo identiteto in zakaj se v določenih fazah bolezni upre zdravljenju.
Epigenetika kot ključ do bolj ciljanega zdravljenja
Za Vakocov laboratorij ima to odkritje poseben pomen. Ko so leta 2018 prvič opisali tuft celični pljučni rak, so se osredotočili predvsem na epigenetske mehanizme – torej na način, kako se geni vklapljajo in izklapljajo, ne da bi se spremenilo samo zaporedje DNK. Namesto posameznih mutacij so preučevali širše regulatorne procese, ki spodbujajo rast tumorjev.
Zdaj, v sodelovanju z direktorico raziskav CSHL Leemor Joshua-Tor, so prišli do spoznanja, ki bi lahko nekoč vodilo do epigenetske terapije, sposobne ustaviti rast raka. Vakoc to opisuje kot nekakšen znanstveni krog, ki se zapira: od temeljnega razumevanja regulacije genov do potencialnih terapevtskih tarč.
»Naš cilj je identificirati glavne regulatorje celične identitete,« poudarja Vakoc. Takšni »glavni regulatorji« bi lahko v prihodnosti igrali podobno vlogo, kot jo danes hormonske terapije pri raku dojke ali prostate – področjih, ki so bila nekoč prav tako izjemno težavna za zdravljenje. Kljub temu Vakoc opozarja, da gre za dolgoročen cilj, ki bo zahteval še veliko raziskovalnega dela.
Korak proti varnejšim in natančnejšim terapijam
Pomembno je, da so v predkliničnih poskusih na mišjih modelih raziskovalci pri obeh vrstah raka – trebušne slinavke in pljuč – opazili odsotnost toksičnih učinkov na ključne organe. To je v onkologiji izjemno pomembno, saj številne obstoječe terapije poleg rakavih celic poškodujejo tudi zdravo tkivo.
»Postavljamo višja merila glede specifičnosti novih tarč in zdravljenj,« pravi Vakoc. Ta pristop odraža širši trend sodobne onkologije, ki se vse bolj odmika od agresivnih, splošnih terapij in se usmerja k natančno ciljanemu zdravljenju, prilagojenemu biološkim značilnostim posameznega tumorja. Sposobnost prilagajanja terapije posamezniku in posameznemu tumorju pa predstavlja pomemben korak k prihodnosti onkološkega zdravljenja.
Novinar
