»Nimam česa skrivati«, »na internetu ne počnem ničesar čudnega«, »naj gledajo, če hočejo«.
To so pogosti odzivi, ko beseda nanese na zasebnost in zbiranje podatkov. A takšno razmišljanje zgreši bistvo. Problem ni v tem, ali počnete kaj spornega. Problem je v tem, da so vaši podatki postali surovina, s katero drugi služijo denar, gradijo moč in vplivajo na vaše odločitve.
Podatki kot valuta digitalnega sveta
Vsakič ko odprete aplikacijo, nekaj poiščete, se ustavite ob videu ali kliknete oglas, nastane podatek. En sam klik ne pomeni veliko. Tisoči, milijoni in leta teh podatkov pa ustvarijo izjemno natančen profil vašega vedenja, interesov, navad in slabosti.
Te podatke zbirajo tehnološki velikani, kot so Google, Meta in TikTok, pa tudi nevidni akterji v ozadju: oglaševalske mreže in posredniki podatkov, za katere večina ljudi sploh še ni slišala. Njihov poslovni model je preprost: storitve so »brezplačne«, ker plačujete s svojimi podatki.
Kako dobro vas v resnici poznajo?
Podjetja danes ne vedo le, kaj vas zanima, temveč lahko z visoko verjetnostjo sklepajo tudi:
-
kdaj ste pod stresom ali utrujeni,
-
ali razmišljate o menjavi službe,
-
ali imate finančne težave,
-
ali ste dovzetni za impulzivne nakupe,
-
ali se bližate izgorelosti ali depresiji.
Facebook je že pred leti priznal, da lahko oglaševalcem ponudi ciljanje na najstnike v trenutkih, ko se počutijo negotove. Google lahko na podlagi iskanj in lokacije oceni vaše zdravstvene skrbi, še preden jih zaupate zdravniku.
Zakaj to ni le vprašanje oglasov?
Pogost argument je, da gre »samo za reklame«. A podatki se ne uporabljajo le za to, da vam prodajo čevlje. Uporabljajo se tudi za:
-
politično »microtargeting« oglaševanje, kjer različni ljudje vidijo popolnoma različne resnice,
-
dinamično oblikovanje cen, kjer nekateri plačajo več kot drugi,
-
ocenjevanje tveganj, kar lahko vpliva na zavarovanja ali kredite,
-
usmerjanje pozornosti, kar dolgoročno oblikuje mnenja in vedenje.
Primer Cambridge Analytica je pokazal, kako se lahko osebni podatki uporabijo za politično manipulacijo. A to je bil le najbolj znan primer in nikakor ne edini.
»Nimam česa skrivati« je napačen argument
Zasebnost ni vprašanje skrivanja, temveč nadzora. Tudi če danes še ne vidite problema, se lahko situacija hitro spremeni. Kar danes delimo s prijateljem na družbenem omrežju, lahko čez pet ali deset let obstaja v povsem drugačnem kontekstu, z drugačnimi posledicami in v rokah nekoga, ki mu tega nikoli ne bi zaupali.
Poleg tega ljudje pogosto pozabijo, da se podatki ne zbirajo le o njih, temveč tudi o njihovih otrocih, partnerjih in prijateljih. Fotografija, ki jo objavite danes, lahko čez leta postane del sistema, nad katerim nimate več nobenega vpliva.
Kdo ima korist in kdo nosi tveganje
Dobiček od podatkov imajo podjetja, ki gradijo milijardne posle. Tveganje pa nosijo uporabniki: izgubo zasebnosti, manipulacijo, diskriminacijo in postopno normalizacijo nadzora. Velik del problema je v tem, da je vse to nevidno. Ker škode ne čutimo neposredno, se nam zdi, da je ni.
Vprašanje torej ni, ali vas kdo opazuje, temveč kdo ima moč nad vašimi podatki in za kaj jih uporablja. Dokler bodo podatki obravnavani kot brezplačna surovina, bo ravnovesje moči vedno na strani podjetij. Ravnodušnost uporabnikov je pri tem njihov največji zaveznik.
Novinar
