Pred časom se je na bivšem Twitterju vnela burna jezikoslovna debata. Jabolko spora je bila beseda Čikago, ob kateri so si nekateri pulili lase in s Caps-Lock-om želeli prepričati ostale, da je eden in edini pravi zapis imena tega mesta Chicago. V nekem trenutku se je na forumu Starševski.net še pojavila takale korespondenca:
Anonimnež 1: Ali mi kdo lahko pojasni, kaj je takšnega na mestu Chicago, da ga je po pravopisu treba pisati Čikago?
Vem, da za nekatera mesta obstajajo razlage, češ, tam živi veliko Slovencev, da ima “posebno vlogo” za Slovence (zame? halo?) in podobne bedastoče, pa vendar: ali ima kdo kako bolj prisebno razlago?
Zakaj potem pišemo Cleveland, kjer menda živi kup Slovencev in je oh in sploh posebno mesto za Slovence in slovenstvo?
Od kod takšne traparije? Kdo določa, katero mesto bo doletela posebna čast, da bo dobilo kak čžš?
Anonimnež 2: Čikago se piše pa za to ker je tam študiral ali živel (ne vem točno) naš “pameten” g. Toporišič
Anonimnež 3: Jaz se tudi to slišala, vsa mesta, ki naj bi jih g Toporišič obiskal se naj bi pisala fonetično.
Da zakopljemo sekiro: na Chicagu ni nič takšnega, da bi ga bilo po pravopisu treba pisati s č-jem, vendar Pravopis to vseeno stori. Posledično pa tudi mi.
V resnici v Pravopisu najdemo obe verziji in kar je v Pravopisu, je že po definiciji pravilno. V dobrem in slabem. Vendar zakaj taka odločitev? Oglejmo si pravila za podomačevanje imen tujih krajev oz. ustvarjanje eksonimov.
Kakšne eksonime uporabljamo?
Eksonim je zemljepisno ime v določenem jeziku za geografski pojav zunaj območja, kjer ima ta jezik status uradnega jezika, in se razlikuje od imena v uradnem jeziku ali uradnih jezikih območja, kjer je ta objekt oziroma pojav zastopan. Primer: Pariz proti Paris.
V grobem lahko zemljepisna poimenovanja tujih krajev razdelimo na tri dele. Prva so domača ustaljena poimenovanja kot na primer Dunaj, Celovec, Reka, Trst.
Druga so imena iz jezikov z latiničnimi pisavami, ki nam »niso tako blizu«. Njih ohranjamo v izvorni obliki, tako kot New York, Cleveland, Oxford, Strassbourg. Poleg tega mednarodni dogovori za članice OZN prepovedujejo ustvarjanje novih eksonimov. Od leta 1992 naprej smemo uporabljati le že prej obstoječa domača poimenovanja, ostala zemljepisna imena pa pišemo v citatni obliki. Če gre za jezike z latiničnimi pisavami.
Tretja skupina so geografska poimenovanja iz jezikov z nelatinično pisavo. Sem spadajo azijski jeziki, arabski, pa tudi slovanski jeziki, ki uporabljajo cirilico. Pri teh poimenovanjih uporabimo transkripcijo – postopek prenosa fonemov. Preprosteje: pišemo tako, kot jih izgovarjamo. Dobimo Pjongjang, Šanghaj, Užgorod, Sofijo.
Nekatere izmed držav z nelatiničnimi pisavami so pripravile tudi lastne transkripcije imen svojih mest v latinico. Slednjim moramo slediti v skladu z mednarodnimi predpisi.
Eden izmed takih primerov je japonski otok Iwo Jima. Slednjega so Japonci leta 2007 zakonsko preimenovali v njegovo starejšo verzijo, Iō-tō in ga tudi uzakonili v latinični pisavi. Zaenkrat še vedno uporabljamo staro, ustaljeno poimenovanje Iwo Jima, vendar, kot pravijo v Jezikovni svetovalnici, bi se morali navaditi na novi zapis – v skladu s spoštovanjem mednarodnih dogovorov in nenazadnje kulture prebivalcev dotičnega geografskega območja.
Zlato pravilo: uporabljaj ustaljena imena
Če potegnemo črto, velja pravilo: uporabljaj v slovenščini ustaljena imena za tuje kraje. New York ostane New York, Dunaj, Dunaj in Chicago ohranja obe verziji. Če se znajdeš v dvomih pa preveri Slovar slovenskih eksonimov, ki je nastal v sodelovanju z Geografskim inštitutom Antona Melika.
Novinar
