Če tudi ti svoje proste trenutke kdaj preveč resno posvetiš Instagramovim Reelsom, ti tale trend verjetno ni povsem tuj. Že nekaj let lahko opazujemo, da vse več mladih, predvsem moških, izraža željo po povratku tradicionalnih družbenih vrednot. Prav na to tematiko je bilo ustvarjenih nešteto memov, objav in tudi podkastov.
Ne vem, kako tebi strežejo algoritmi, ampak jaz sem zasledil že ogromno objav, ki obravnavajo zelo udarno temo, in sicer križarske vojne. Seveda si nihče normalen zares ne želi dejanske verske vojne, a simbolika nekakšne nove križarske vojne ni več samo šala. Za mnoge mlade moške je postala simbol izgubljene identitete in odpora proti sodobnemu, vse bolj izprijenemu in nenormalnemu svetu.
Kaj dejansko pomeni »nova križarska vojna«?
Naj te tukaj pomirim. Na srečo ne gre za dobeseden srednjeveški poziv k orožju. Gre za metaforo. Morda ste v medijih že zasledili besedno zvezo kulturni boj. Ravno to je ena izmed »front« kulturnega boja. Morda na tem mestu naredimo čisto kratek premor in se vprašajmo, česa mladim moškim danes najbolj manjka. Verjetno se bo res slišalo malce klišejevsko, ampak odgovor je na dlani: red, disciplina in predvsem pripadnost.
Družba, ki so jo ustvarila desetletja po drugi svetovni vojni, pa je naš naravni red, predvsem na zahodu, popolnoma podrla. Celotna človeška zgodovina je v zahodnem moškem programirala točno določeno vlogo. Ampak v to se na tem mestu ne bomo globlje spuščali, naj to počnejo zgodovinarji in kulturologi.
Gotovo pa je res, da se v svetu, kjer je vse relativno, se mnogi mladi počutijo izgubljene. Iskanje smisla v sodobni kulturi, ki vse bolj poudarja individualnost, svobodo in spremembe, ni enostavno. Križarske vojne simbolizirajo nek ideal in dobo, ko smo ljudje vedeli, kaj je prav in kaj narobe. Ko si imel jasen cilj, jasnega sovražnika, skupno vero in trdno skupnost. In ravno to so vrednote, ki jih danes mladi moški najbolj pogrešajo in iščejo.
Kdo pa je kriv za tako močno nostalgijo po tradiciji?
Po mojem mnenju imamo odgovor spet na dlani: ozrite se dva odstavka nazaj, kjer sem govoril o družbi po drugi svetovni vojni. Nismo tu, da bi špekulirali o tem, zakaj je prišlo do take kulturne revolucije takrat, dejstvo pa je, da je do nje prišlo in prinesla je precej močne posledice. Skozi desetletja so se družbene vloge, ki so zakoreninjene v naših genih, povsem relativizirale in pogosto se je zgodilo, da so otroci, predvsem fantje, začeli odraščati brez jasnih vzornikov.
Morda se ti zdi, da pretiravam, ampak danes je nekdo, ki si upa javno zagovarjati tradicionalne družbene vloge zelo hitro označen za fašista, morda celo nacista. Največkrat ti očitki pridejo s strani ravno tako izgubljene populacije, ki pa se je znašla na polarnem nasprotju našega spektruma. To so osebe, ki so se potopile v še večjo relativnost, morda celo željo po popolni anarhiji.
Družbeni modeli očetovstva, moškosti in avtoritete so torej pogosto predstavljeni kot problematični. V številnih tradiconalno moških poklicih prevladuje ženski kader, mediji kritizirajo »toksično moškost«, očetje pa postajajo vse bolj fizično ali čustveno odsotni. V tem vakuumu začnejo mladi moški iskati alternative. In vse pogosteje jih najdejo v preteklosti.
Je pred nami resen družbeni pojav?
Glede na to, da ta trend ni kar zamrl in traja že nekaj let, si upam trditi, da res. Mladi imamo po več desetletjih razvrata in zmede dovolj. In družbena omrežja so v bistvu zelo surovo zrcalo družbe same. Pred nekaj leti so tam prevladovale skoraj samo in izključno izrazito liberalne vsebine, danes pa se trend obrača. Tako nastajajo skupnosti, ki si želijo vrnitve reda, discipline, krščanskih vrednot, vere in močne vloge moškega. Sodobna družba tega več ne nudi, zato je edini logičen pogled nazaj – v zgodovino.
In tudi številni sociologi in psihologi mojemu stališču pritrjujejo. Gre za globlji družbeni simptom. Mladi moški se počutijo nepomembne, zmedene in nevidne. Sistem jim ne ponuja jasne poti do uspeha, priznanja ali spoštovanja. V takem okolju so tradicionalne vrednote lahko zelo privlačne.
Morda veliko moških, ki se označuje za novodobne križarje še ne verjame v Boga. Velik del teh internet bojevnikov predstavljajo tudi protestanti, ki naj bi jim bil koncept križarske vojne a priori tuj. Pa vendar vse te mlade druži ena skupna želja: tako kot so križarji šli v boj za nekaj večjega od sebe, si tudi današnji fantje želijo občutka, da bi pripadali nečemu pomembnemu. Nečemu, kar presega njihovo individualno identiteto.
Gre tukaj za sovraštvo ali za kaj drugega?
To gibanje seveda ni enoznačno. Nekateri ga vidijo kot nevarno in ga povezujejo z ekstremizmom, mizoginijo ali verskim fanatizmom. Drugi menijo, da gre za zdrav odgovor na pretirano liberalizacijo družbe. A v obeh primerih je jasno eno: mladim moškim manjka nekaj temeljnega. Ne potrebujejo sovražnika, temveč občutek namena.
Sam menim, da ta odziv mladih ne izvira iz sovraštva. Sploh, če ga gradijo na iskrenih krščanskih vrednotah, ki so polarno nasprotje sovraštvu. In ko nekdo take vrednote začne gojiti globoko v srcu, je odziv, da jih bo branil, povsem jasen in upravičen. Gre za obrambo nečesa, kar nas kot posameznike presega. Mladi so začeli iskati nekaj Svetega v svetu, ki je vse bolj profan.
Novinar
