Učenje se vedno zdi dobra ideja. Do trenutka, ko se ga morate zares lotiti. Takrat začne vse drugo nenadoma zahtevati vašo pozornost: telefon se zdi veliko bolj vabljiv kot običajno, misli skačejo z ene teme na drugo, tudi najbolj nepomembne stvari postanejo zanimive. Minuta hitro zdrsne v deset minut, te pa v odločitev, da boste začeli »malce kasneje«.
Pa ne zato, ker bi bili leni, temveč zato, ker možgani ob preveliki količini snovi in pričakovanj situacijo zaznajo kot obremenitev. In kaj se zgodi? Namesto da bi se lotili naloge, se možgani preklopijo v varčevalni način in vas usmerijo k dejavnostim, ki so bolj znane, enostavne in takoj nagrajujoče. Brskanje po telefonu ali pospravljanje mize zato nenadoma delujeta kot zelo smiselna izbira.
Motivacija ne pride prva
Ena največjih zmot pri učenju je prepričanje, da morate najprej začutiti motivacijo. V resnici se pogosto zgodi ravno obratno: motivacija se pojavi šele, ko nekaj že naredite. Čakanje na pravi občutek običajno pomeni, da se učenje vedno prestavi na »kasneje«.
Zato je veliko bolj učinkovito, da si zastavite zelo majhen cilj. Ne večurnega učenja, temveč dvajset minut. Eno poglavje. En zapisek. Tako telo in možgani lažje sprejmejo nalogo, ki ne deluje zastrašujoče.
Perfekcionizem kot zavora
Pogosto sploh ne začnete, ker si postavite previsoka merila? Klasika! Če ne morete učiti idealno, se raje sploh ne lotite. Če ni v sobi prave temperature, če vas moti luč na ulici, če sostanovalka ravno kuha v kuhinji (vaša vrata pa so zaprta, a vseeno, vsak izgovor pride prav, kajne?), če vas zebe v noge, če … če … če …
Takšen pristop vodi v odlašanje in kasneje tudi v občutek krivde. Učenje ni predstava in ni ocenjevanje vaše vrednosti. Je proces, ki je včasih neurejen, dolgočasen in nepopoln. In to je povsem v redu.
Okolje ima večjo vlogo, kot si mislite
Učenje v okolju, kjer vas ves čas nekaj moti, zahteva bistveno več energije. Telefon na mizi, odprta družbena omrežja in stalni prekinitveni dražljaji zmanjšujejo zbranost, tudi če imate občutek, da jih obvladujete. Že majhna sprememba okolja, na primer druga soba, knjižnica ali izklop obvestil, lahko opazno izboljša učinkovitost.
Učenje ni tekmovanje
Primerjanje z drugimi je pogost razlog za izgubo motivacije. Občutek, da se drugi učijo več, hitreje ali bolje, pogosto nima veliko zveze z realnostjo. Vsak ima drugačen ritem, način razumevanja in okoliščine. Učenje ni tekmovanje, temveč osebna pot do znanja, ki ga potrebujete za svoje cilje.
Ko ne gre, pomeni, da potrebujete drugačen pristop
Če se vam zdi, da učenje ne deluje, to še ne pomeni, da ste nesposobni. Pogosto pomeni le, da trenutni način ni pravi za vas. Nekateri se bolje učijo z branjem, drugi s pisanjem zapiskov, tretji z razlago snovi na glas. Eksperimentiranje ni izguba časa, temveč del procesa.
Kaj si je vredno zapomniti?
Učenje, ko se vam enostavno ne da, ni znak šibkosti. Je znak, da ste človek in da vaši možgani niso navdušeni nad nejasnimi nalogami in dolgimi seznami snovi. Pritisk pri tem ne pomaga, običajno samo poveča odpor. Veliko bolj učinkovito je, da ga vzamete kot signal, da je treba malo prilagoditi taktiko, ne pa sebe siliti čez rob.
Majhni koraki, realna pričakovanja in nekaj potrpežljivosti so pogosto učinkovitejši kot veliki, ambiciozni načrti, ki jih zmorete držati le kratek čas. Čeprav se včasih zdi, da se vam ne da začeti, je prav začetek tisti, ki največkrat naredi razliko. Ne zato, ker bi bil bleščeč ali popoln, temveč zato, ker je dovolj dober. In to je pri učenju veliko bolj uporaben dober začetek kot idealen »wannabe« začetek, ki se (itak) nikoli ne zgodi.
