Asist. Saša Vipotnik, dr. med.: »O spanju vemo vedno več, še vedno pa ne znamo povsem enoznačno odgovoriti na vprašanje, zakaj spimo« (INTERVJU)

Asist. Saša Vipotnik je specialistka nevrologije, zaposlena na Inštitutu za nevrofiziologijo UKC Ljubljana, hkrati pa tudi glasbenica, ki ustvarja pod umetniškim imenom AKA Neomi.

V zadnjem letniku študija medicine je odšla na humanitarno medicinsko odpravo na Papuo Novo Gvinejo, za tem pa šest mesecev preživela na izmenjavi v Istanbulu, kjer je veliko časa namenila tudi ustvarjanju glasbe in sodelovanju s tamkajšnjimi glasbeniki.

Že med specializacijo iz nevrologije se je začela pospešeno ukvarjati s področjem epilepsij, leta 2024 pa je opravila Evropski somnološki izpit. Trenutno jo raziskovalno najbolj zaposluje področje motenj spanja. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako je začela svojo poklicno pot, katera so trenutna zanimiva dognanja iz sveta somnologije, ter preverili splošne mite in resnice o spanju. Kako dobro gresta z roko v roki umetnost in znanost?

Vaša karierna pot je izjemno navdihujoča, široko prepletena z različnimi področji. Kako se je začela vaša pot v nevrologiji in kako ste se odločili za specializacijo iz somnologije?

Nevrologija me je pritegnila tekom študija v četrtem letniku medicine. Predaval nam je profesor Zvezdan Pirtošek, ki je znal narediti snov čarobno in je v meni vzbudil zanimanje. Pritegnil me je detektivski pristop k diagnostiki, pritegnila so me vprašanja o zavesti in zavedanju, seveda pa tudi pestra patologija. Potem sem kot prostovoljka delovala na oddelku za epilepsije na Nevrološki kliniki v Ljubljani, kjer sem se dokončno prepričala, da bo to moja pot. Nevrologija je zelo široko področje, o katerem vemo veliko, marsičesa pa še ne, in gre za področje, ki se izjemno razvija.

S somnologijo kot subspecializacijo sem začela šele po tem, ko sem že opravila šestletno specializacijo iz nevrologije. Evropski izpit iz somnologije sem opravila šele lansko leto, tako da se zares s tem področjem ukvarjam kratek čas. Somnologija je ena izmed vej, ki vse bolj pridobiva pozornost, saj vedno več pomena pripisujemo spanju in tukaj ne govorimo samo o patoloških stanjih, tudi zdrava populacija se vedno bolj zaveda pomembnosti in pozitivnih učinkov dobrega spanca, tako da je to področje vedno bolj pod drobnogledom znanstvenikov.

Ste tudi glasbenica – kako poteka sobivanje medicine in glasbe v vašem vsakdanjiku?

Težko bi rekla, da obe področji sobivata prav v mojem vsakdanu, bolj v tedniku ali mesečniku. Ponavadi se glasbe lotevam po projektih. So obdobja, ko snemamo, obdobja, ko se pripravljamo na koncerte, vse bolj pa zadnje čase pogrešam tiste spontane trenutke, ko sem lahko kreativna in pišem pesmi. Navadno se to dogaja v obdobjih, ko nimam veliko drugih obveznosti. Dopust zame ne pomeni nujno, da nekam odpotujem, ampak se med dopustom pogosto posvetim tudi glasbi, ker mi zares veliko pomeni. Tako da nekako zaenkrat krmarim med obojim, jasno pa je, da bi se z glasbo bolj intenzivno ukvarjala, če ne bi bila zdravnica.

Se vam zdi, da imata nevroznanost in glasba skupne točke? Ste jih kdaj poskušali povezati tudi v praksi?

Lahko bi temu tako rekli. Številne študije so bile že opravljene iz področja glasbe v povezavi z nevrologijo in marsikatera je v teku. V praksi se npr. srečujemo z muzikogeno epilepsijo, ki je sicer zelo redka in pomeni, da pri določenih ljudeh glasba povzroča epileptične napade. Lahko gre za določen žanr glasbe, lahko gre za zvok določenega instrumenta, so pa tudi primeri, kjer prav neka specifična pesem pri posamezniku povzroči napad.

Po drugi strani pa vemo, da lahko glasba deluje terapevtsko. Za Mozartovo Sonato za dva klavirja v D-duru, K. 448 so v več študijah dokazali, da deluje terapevtsko in da zmanjšuje frekvenco epileptičnih napadov. Sama teh dveh področij ne združujem, ni pa nujno, da jih kdaj v prihodnosti ne bom. Imam pa občutek, da lahko pretirano znanstveno poglabljanje v glasbo odvzame njeno čarobnost in spontanost pri izvajanju in ustvarjanju.

Kakšne motnje spanja so najpogostejše v sodobnem času in zakaj se zdi, da o spanju še vedno vemo tako malo?

Najpogosteje v našo ambulanto prihajajo ljudje s težavami z nespečnostjo in sumom na motnjo dihanja v spanju. To so tudi najbolj pogosta stanja. Manj pogoste so centralne hipersomnije, narkolepsija, parasomnije, čeprav so te bolezni tiste, ki so bolj izolirano nevrološke. Nespečnost je navadno kombinacija genetske predispozicije, stresa in vedenjskih faktorjev, ki nato to stanje podaljšujejo, in na prvem mestu v poštev pride zdravljenje s kognitivno-vedenjsko terapijo pri psihologu. Motnje dihanja v spanju pa obravnavajo in zdravijo pulmologi, do neke mere specialisti ORL, nevrologi pa pri nas izvajamo le diagnostiko.

O spanju ne vemo tako malo, pravzaprav vemo vedno več. Vemo, da med spanjem prihaja do konsolidacije spomina, da med spanjem nepomembne informacije odrežemo in naredimo prostor za nove. Vemo, da je spanje zelo pomembno za imunski sistem, za uravnavanje čustev, apetita in da se med spanjem dogaja regulacija določenih hormonov. Vemo, da med spanjem limfatični sistem, po domače rečeno »sčisti« možgane patoloških odpadlih proteinov, ki na dolgi rok lahko vodijo v nevrodegenerativne bolezni, kot je demenca. Še vedno pa ne znamo povsem enoznačno odgovoriti na vprašanje, zakaj spimo.

Kako kot strokovnjakinja vidite razliko med kronično nespečnostjo in občasnim slabim spancem – kdaj naj ljudje poiščejo pomoč?

O kronični nespečnosti govorimo, ko nespečnost vztraja več kot tri mesece in imamo težave tri ali več noči na teden kljub primernemu okolju in priložnosti za spanje. Poleg tega pa mora človek doživljati dnevne simptome, kot so utrujenost, kognitivne in razpoloženjske težave. Občasno slabo spanje je navadno posledica stresa in drugih okoliščin in se zaradi tega ne smemo preveč obremenjevati. Tudi povečana pozornost na spanje in pretirano ukvarjanje s tem, da bomo dobili dovolj spanca, lahko povzroča anksioznost in ojača težave z nespečnostjo. Spanje je namreč pasiven proces, tako da za najboljše »spalce« veljajo tisti, ki se s spanjem sploh ne ukvarjajo.

Motnje spanja pogosto spremljajo duševne stiske, kot sta anksioznost in depresija. Kako pri svojem delu prepletate somnologijo in razumevanje psiholoških dejavnikov?

Tako je. Pomembno je, da to prepoznamo in da v anamnezo vključimo tudi vprašanja o razpoloženju. Ni nujno, ampak pogosto imajo ljudje z depresijo težave s prezgodnjim prebujanjem, po drugi strani pa je ena od vedenjskih terapij za depresijo lahko deprivacija od spanja z načrtnim zgodnjim prebujanjem. Primeri so različni in jih je treba individualno obravnavati. Depresija in anksioznost sta vsekakor lahko vzrok za nespečnost, lahko pa tudi njena posledica. Če je razlog za nespečnost depresija, je včasih bolj primerna obravnava tudi pri psihiatru.

Kateri so najpogostejši miti o spanju, s katerimi se srečujete v svoji praksi?

Pri nespečnosti je gotovo mit to, da je potrebno vsako noč spati osem ur. Povprečna potreba po spancu seveda je osem ur, nekateri potrebujejo manj, nekateri več. Razpon je od šest do deset ur, s tem da so ti na ekstremnih koncih zelo redki. Trud, da bi spali osem ur, pa lahko povzroča anksioznost, strah pred nespečnostjo in konec koncev poglablja nespečnost. Drugi mit, ki tudi zadeva nespečnost, je, da moramo hoditi prej v posteljo, če želimo imeti dober spanec. Naši kronotipi so različni. Nekateri smo zgodnji kronotipi, tako imenovani škrjančki, nekateri pa pozni oziroma večerni kronotipi, tako imenovane sovice. In če se bo nekdo, ki je večerni kronotip spravil v posteljo prezgodaj, bo jasno imel težave z uspavanjem. V posteljo je treba iti, ko postanemo zaspani (ob čemer je dobro vstajati vsak dan ob isti uri in ne podaljševati jutranjega spanca, saj sicer naslednji večer ne bomo zaspani).

Še en, drugačen mit, je mit o narkolepsiji. Marsikdo misli, da je to bolezen, pri kateri ljudje preveč ali ves čas spijo, kar ne drži. Pri narkolepsiji gre za enako število ur spanca v dnevu, le da je ta spanec razdrobljen in razporejen preko 24 ur. Spremljajo jo prekomerna dnevna zaspanost z neželenimi napadi spanca, kataplektični napadi, ob katerih pride do izgube tonusa v mišicah ob močnih čustvenih dražljajih, nočne paralize, razdrobljen nočni spanec …

V Sloveniji ni veliko specializiranih centrov za motnje spanja. Kako ocenjujete dostopnost obravnave in kaj bi bilo po vašem mnenju treba izboljšati?

Res je, v UKC Ljubljana smo tri somnologinje, en specialist je v Celju in en v Izoli, potem je še pediatrična somnologinja, prav tako v Celju. Pulmologov, ki pokrivajo motnje dihanja v spanju, je malo več in nekaj je sprecialistov ORL. Motnje spanja so vedno bolj prepoznane, tako da sedaj samo v naš center dobivamo po kakšnih sto napotnic na teden, ki jih s pomočjo vprašalnikov triažiramo, saj je enostavno nemogoče obdelati vse v doglednem času. Čakalne vrste se iz dneva v dan daljšajo. Potrebno bi bilo izobraziti še kar precej več specialistov za to področje in odpreti več centrov za preiskave.

Kako vidite potencial integracije tehnologij (npr. pametne ure, aplikacije za spremljanje spanja) v klinično obravnavo motenj spanja?

Zaekrat so nam iskreno bolj v nadlogo kot v pomoč, saj se ljudje samo zaradi informacij, ki jih prejmejo iz pametnih ur naročajo v našo ambulanto in žal nehote bremenijo zdravstveni sistem. Informacije so zaenkrat zelo nezanesljive in neprimerljive z napravami, ki jih uporabljamo v naših centrih. K nam se recimo naročajo, ker jim pametna ura napiše, da so imeli premalo globokega spanca. Faze spanja pa lahko zaenkrat merimo le na podlagi možganskih valov, ki jih pridobimo iz elektrod na skalpu s posebno kapo, tako da je te informacije nemogoče pridobiti iz ure in je vse skupaj zgrešeno. Sploh v ZDA ves čas opravljajo študije s pametnimi napravami in primerljivost z laboratorijskimi napravami, vendar zaenkrat še nismo povsem tam. Upam pa in mislim, da nismo daleč.

Kako težko je ustvarjati in delovati na prepletu glasbe in medicine, tudi pri vas zaradi vseh obveznosti kdaj trpi spanec?

Haha, ja, tudi pri meni kdaj trpi spanec in imela sem obdobje daljše nespečnosti, ki pa je bila vezana na stres in okoliščine. Kljub vsemu znanju iz somnologije problema nisem rešila čez noč, kar govori v prid temu, kako zagonetna je lahko nespečnost. Čez čas se je stanje, s tem, ko sem sledila priporočilom in zmanjšala stresni faktor, uredilo. Še vedno pa pride noč, ko spim slabo, ampak se skušam zaradi tega ne obremenjevati, kar zelo pomaga.

V glasbenem svetu delujete kot AKA Neomi. Kaj vas navdihuje kot glasbenico?

Navdihuje me marsikaj. V začetku so bili to vsekakor odnosi, ki sem jih tkala z bližnjimi, ljubezen, zlomljeno srce. Ustvarjanje glasbe je bilo in je še vedno na nek način terapevtsko, ker sem svoje misli in stiske lahko katalizirala v pesmi. Zdaj črpam tudi iz drugih ljudi in zgodb. Navdihujejo me knjige, gledališče, družba … Večinoma sem črpala iz negativnih čustev, dokler ni prišla k sodelovanju še moja partnerka Eva Taja Cimerman, ki je prispevala z bolj lahkotnimi in duhovitimi besedili. Takrat sem se znašla v novi vlogi kot piska glasbe za druga besedila, kar se je izkazalo kot dobra kombinacija. Včasih sem mislila, da tega ne zmorem ali pa da se bom težko izrazila z besedilom, ki ga je napisal nekdo drug. Pa ni bilo tako, sploh pa pride zelo prav, če imaš bolj sušno obdobje s pisanjem lastnih besedil.

Lani ste izdali tudi nov album Lepo se svetiš v temi, ki je bil nominiran tudi za najboljši album preteklega leta. Kako je potekalo ustvarjanje albuma? Pri njem ste sodelovali tudi z gostujočimi glasbeniki Aleksandro Ilijevski in Gregorjem Strasbergarjem – Štrasom. Kako so prispevali k celotni zvočni podobi albuma?

Album smo ustvarjali zelo dolgo. Večina pesmi je bila napisanih že v začetku epidemije Covida-19, snemanje pa je potekalo več kot dve leti s premori, saj smo snemali pesem za pesmijo. K sodelovanju sem povabila Aleksandro, s katero že nekaj let občasno sodelujeva, poleg tega pa sva tudi dobri prijateljici, vse odkar sva leta 2019 skupaj nastopili na državni proslavi. Besedilo za pesem »Vesolje« je napisala Eva Taja in govori o ljubezni med dvema ženskama. Aleksandri je bila pesem zelo všeč, tako da je povabilo takoj sprejela. Za pesem je Kaja Horvat posnela in animirala še zanimiv videospot, kjer obe nastopiva umeščeni v starinsko astrološko knjigo. Na koncu pa strmiva v teleskop, objeti med zvezdami. Drugo sodelovanje je bilo s Štrasom za pesem »Težišče«. Ta pesem govori o iskanju težišča ali upanja v tem norem svetu. O tem, da kdaj pač nismo v redu. Pesem ga je nagovorila in njegov bas je pesem res lepo pobarval, tako zvočno kot vsebinsko. Za »Težišče« je videospot posnel najin skupni prijatelj, režiser Nejc Gazvoda s pomočjo Mie Ventin, ki sta naju postavila v zelo zanimive položaje in v njem smo še bolj dobesedno iskali težišče.

Kako se kot družba soočamo s kroničnim pomanjkanjem spanja? Se vam zdi, da dovolj cenimo počitek in regeneracijo?

Mislim, da vedno bolj, ampak najbrž vseeno premalo. V družbi se jasno odraža strmenje k hiperproduktivnosti – da opravimo čim več v čim krajšem času, da skrajšamo spanec, zato da smo bolj produktivni. To povzroča stres in anksioznost in lahko vodi v nespečnost, pojavijo pa se lahko tudi druge zdravstvene težave. Potrebno si je vzeti čas za počitek, čas, da umirimo miselni tok, da ne hitimo z enega konca na drugega, potem pa direktno v posteljo. Saj včasih seveda ne gre drugače, ampak dobro je, da se vsega tega zavedamo.

Kaj bi svetovali mlajšim zdravnikom, raziskovalcem ali ustvarjalcem, ki si želijo razvijati na več različnih kreativnih področjih in ne le slediti eni poti?

Hm. Ne vem, če sem čisto pravi naslov za to. Še zdaj se občasno sprašujem, če je prav tako kot sem se odločila oziroma kot se nisem odločila in kako bi bilo, če bi izbrala le eno pot. Zaenkrat nekako gre in meni v resnici tako ustreza. Delo v kliničnem centru mi daje veliko zadovoljstva, stvari, ki znotraj UKC ne funkcionirajo, me pa morda ravno zaradi glasbe, ki predstavlja velik del mojega življenja, ne motijo in ne morijo toliko, kot bi me, če bi bila nevrologija zame vse. Drugi kolegi imajo kakšne druge hobije in veselja. Zdi se mi zelo pomembno, da imaš, če delaš v medicini, še neko strast ali veselje poleg dela, nekaj, kamor lahko preusmeriš pozornost, saj to delo ni enostavno. Če pa hočeš biti celosten glasbenik s koncertnimi turnejami in nastopi v tujini, pa to gotovo s tem poklicem ni združljivo.

Nika Vrabec

Novinar