Ob začetku novega študijskega leta smo se v enem najbolj pomembnih, če ne celo najbolj pomembnem letu za visoko šolstvo, pogovarjali z ministrom za visoko šolstvo, znanost in inovacije, dr. Igorjem Papičem.
Predstavil je nov Zakon o visokem šolstvu, nekatera napačna razumevanja slednjega v javnosti – mikrodokazila, izredni študij, višje subvencije idr. – ter opisal trenutno stanje številnih gradbenih projektov po Sloveniji. Dotaknili smo se tudi nove javne univerze v Novem mestu in sodelovanja slovenskih fakultet z izraelskimi institucijami.
Nov Zakon o visokem šolstvu: Ključni element je način financiranja
»Mislim, da je potrjen Zakon o Visokem šolstvu v državnem zboru to poletje eden ključnih rezultatov delovanja našega ministrstva v tem mandatu,« je uvodoma povedal o daleč največjem projektu ministrstva. »Znano je, da je bil dosedanji zakon star več kot trideset let in da gre zdaj za popolnoma nov zakon. Se pravi ne gre za novelo, kjer se samo nekaj popravlja in dopolnjuje. Teh novel je bilo v teh desetletjih kar nekaj,« je še dodal.
Za ministra je ključni element zakona sprememba načina financiranja. Predstavil je, da se bodo sredstva za visoko šolstvo pstopoma dvigovala do 1,5 odstotka BDP. Ob tem je razložil, da gre glede na preteklo financiranje za skoraj 2,5-kratno povišanje.
»Seveda je to precej dolgo prehodno obdobje rasti financiranja visokega šolstva, gre za 0,08 odstotka na leto, ampak to je zame ključni element za razvoj visokega šolstva v naslednjih petnajstih letih.«
Tudi na področju znanosti je ministrstvo podvojilo vlaganja v znanost. Pri tem minister odgovarja na vprašanje v javnosti, kaj bo z s postopno rastjo sredstev po novem Zakonu o visokem šolstvu (ZViS) ter noveli Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti v naslednjem mandatu? »Zakona omogočata, da se zastavljeni trend nadaljuje, ne glede na to, katera vlada bo sestavljala bodočo koalicijo. V ZBiS je financiranje gotovo ključni element, pri čemer je pomembna povezava s pogodbami o financiranju univerz, ki se iz obstoječih štirih let podaljšujejo na šest, z vmesno evalvacijo po treh letih.«
To odločitev minister opiše: »Če je daljše obdobje financiranja, je veliko lažje za univerze načrtovati svoje aktivnosti, ker lahko približno vedo, koliko sredstev bodo dobile v naslednjih šestih letih. Zelo težko je delati načrte, če si imel potrjen proračun le za tekoče leto, za naslednje leto pa o tem ni želel nihče govoriti.«
»Novih elementov je v ZViS kar precej, saj gre za popolnoma nov zakon. Zame osebno je najpomembnejši segment financiranja. Tudi delovni skupini sem rekel, da je ureditev financiranja moja naloga, vi boste pa sodelovali pri vseh drugih,« je povedal o procesu delovanja.
30 let čakanja: Glavne novosti novega Zakona o visokem šolstvu
Zakon je temeljil na sodelovanju delovne skupine
Ponudil nam je tudi vpogled v nastajanje Zakona, delovanje delovne skupine in priprave vsebin, o katerih se je v javnosti govorilo že v samem času sprejemanja.
»Moram reči, da je bila ta razprava izredno umirjena, ker smo pripravili izredno široko delovno skupino. Vedno rečem, da je zakon pripravila delovna skupina, mi pa smo to delo usklajevali. Dostikrat so me spraševali, kako nam je zakon uspel. V bistvu enostavno. Rekel sem, dogovorite se in ko se boste zmenili, pridite nazaj in bomo to zapisali v zakon. Vedno sem jih postavljal v pozicijo, da so se dogovorili, o tem, kaj želijo. V veliko primerih je to uspelo, ne pa vedno. Ampak zame je bilo pomembno to, da smo dosegali zelo visoko stopnjo konsenza. In dogovor je bil tudi to, da v javni razpravi lahko vsak izpostavi, kaj bi želel,« je pojasnil minister in dodal, da je bil osnovni koncept vedno zastavljen tako, da se lahko reče: »Da, zakon je dobro zastavljen, še vedno pa je nekaj odprtih vprašanj, kaj bi lahko uredili drugače.«
»To je bilo zelo pomembno, da je delovna skupina, se pravi uporabniki zakona, pisala zakon. Pustimo, kako smo mi moderirali in usklajevali. Skupino so sestavljali vsi, od delodajalcev, študentov, rektorske konference, KosRIS do članov Društva v tujini izobraženih Slovencev,« je o nastajanju Zakona o visokem šolstvu povedal minister dr. Igor Papič.
Dotaknili smo se tudi posamičnih delov ZViS. Med njimi koncesije univerzam, ki se prvič urejajo sistematičen način: »Do zdaj nihče ni vedel, kako se podeljuje koncesije, pa so se podeljevale. Mislim, da nadaljnji komentar na to temo ni potreben.«
Mikrodokazila, tudi napačno razumevanje
»Zanimivo je področje mikrodokazil, tudi v kontekstu nove evropske politike,« nam je povedal minister in dodal, da je o tem slišal že mnogo različic, kaj naj bi mikrodokazila pomenila. »Slišim komentarje v smislu, da bomo z mikrodokazili nadomeščali formalno izobrazbo. Jaz bi tem, ki razmišljajo na ta način, svetoval, da še enkrat preberejo 45. člen. Tam zelo eksaktno piše, da mikrodokazila niso nadomestilo za formalno izobrazbo. Mikrodokazilo je vsebina, ki jo definira okolica, ne direktno univerza ali pa fakulteta. To je v bistvu vseživljenjsko izobraževanje ali pa do-izobraževanje glede na aktualne potrebe družbe, gospodarstva in tako dalje,« je razložil.
Da bo področje mikrodokazil bolje razloženo, smo ga prosili za dodatno razlago in predstavitev v praksi. »Mikrodokazilo je krajše izobraževanje, kjer vsebino narekuje nekdo izven univerze. Primer, umetna inteligenca je danes zelo opevan termin na vseh nivojih in če želi nekdo, ki deluje recimo na področju prava neko dodatno znanje za določeno skupino ljudi, ki so nekje že v službi, lahko da pobudo univerzi. Ta zbere najboljše strokovnjake, ki jih ima na področju umetne inteligence in organizira dodatno izobraževanje za odrasle. Ko se to organizira, na koncu dobijo udeleženci potrdilo, da so to izobraževanje opravili,« je pojasnil.
»Gre za do-izobraževanje, torej dodatno izobraževanje nekoga, ki ima že formalno izobrazbo in je zaposlen,« o mikrodokazilih na kratko pravi minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije.
Meni, da smo v Sloveniji med tistimi državami v Evropski uniji, ki so to področje med prvimi uredile na ravni visokošolskih institucij in zavodov: »Ne bi si želel, da bi za mikrodokazila ustanavljali nove akademije ali neke zasebne inštitucije, ki bi to izvajale. Največ znanja na tem področju je v visokošolskem prostoru, se pravi na fakultetah, na univerzah.«
Ob tem ne želi špekulirati o tem, »zakaj si nekateri predstavljajo, da bo nekdo iz mozaika mikrodokazil na koncu dobil diplomo. To je ‘nonsens’.«
Izredni študij se končuje? Minister ponudil končno razlago
Prav tako pomembno področje je famozni časovno prilagojen študij, kot ga je opisal minister. In če se je v javnosti časovno prilagojenega študija prijel sinonim konca izrednega študija, smo tudi tu za dodatno razlago vprašali kar odgovornega za to področje. Ali je izrednega študija res konec?
»Izredni študij ima določeno funkcijo. Boljše je sicer uporabiti nevtralni termin, to je študij ob delu. Študij ob delu obstaja in bo ostal tudi v prihodnje. Se pravi, ne ukinjamo izrednega študija oziroma ne ukinjamo študija ob delu. Izredni študij ima zdaj drugo ime, to je časovno prilagojen študij,« pojasni minister.
V čem je bistvena razlika?
»Izhajamo iz stališča, da je nekdo v službi in želi študirati. Če nekdo dela osem ur na dan in potem zvečer želi študirati ob delu oziroma je vpisan na nek izredni študij; ali je ta oseba res sposobna absorbirati isto količino študijskih vsebin, kot nekdo, ki polno študira, se pravi redni študent? Najbrž se strinjamo, da ne. In kaj smo želeli s časovno prilagojenim študijem narediti? Dati študentu, ki dela in študira, možnost, da en letnik opravlja dve leti.«
Dejal nam je, da v javnosti med sprejemanjem ZViS ni želel govoriti o tem, kaj se dogaja na nekaterih visokošolskih zavodih: »Nekateri zavodi so za izredni študij delali promocijo v stilu ‘Pridite k nam, zagotavljamo vam, da bomo izvedli vsaj eno tretjino študijskih obveznosti’. In potem govorijo, da je študijski program akreditiran. Ja, je akreditiran, vendar v polnem obsegu, to je za 100 % izvedbo študijskih obveznosti, ne pa za 30 %. In tukaj je zelo spolzko področje, ko nekdo vpraša, ali je diploma izrednega študija enakovredna tisti rednega. In tukaj smo nekomu stopili na žulj, zato je prišlo do take polemike.«
Ni pa se polemika izrednega študija tu tudi zaključila. »Pojavila se je interpretacija, da bo moral po novem študent dlje študirati, in sicer dve leti za en letnik. Ne, to je odvisno od študenta; lahko bo en letnik delal do dve leti, lahko pa ga bo zaključil prej,« je ponudil dodatna pojasnila.
Ob tem je dodal še podrobnost o obračunavanju izrednega študija, ki je v Sloveniji plačljiv. »Je bolje študentu dve leti zaporedoma zaračunati polno ceno, ker ne more končati v enem letu, ali rečemo, da študira časovno prilagojeno in lahko v prvem letu plača polovico in v drugem letu preostalo polovico.«
Minister Papič jasno poudarja: »Še enkrat, osnovni koncept je: če dobi nekdo visokošolsko diplomo na časovno prilagojenem študiju (zdaj še izrednem študiju), mora biti ta diploma podeljena po istih kriterijih kot pri rednem študentu.«
Je pa zadeva izrednega študija v obliki, ki smo jo poznali zadnja leta, nekaj, kar v ministru poraja razmislek: »Kot primer vam povem še primer s Fakultete za elektrotehniko, od koder prihajam. Že pred leti smo ukinili izredni študij, ker še redni študenti komaj zaključijo obveznosti enega letnika in nič ne delajo zraven, kaj šele nekdo, ki je zraven še v službi. Torej je v dobrobit študentov, da si vzamejo malo več časa, ker je treba študij ob delu prilagoditi. In v tem je bila edina razlika. Ne more nekdo opraviti le 30 % vaj ali predavanj, na koncu pa dobiti enakovredno diplomo kot tisti s polno prisotnostjo. Torej, to je bil glavni namen in nič drugega.«
Omenil je tudi sivo področje študentskih pravic, ko govorimo o izrednem študentu: »Poglejte, če je nekdo v službi, potem ne rabi statusa študenta, ker ima zavarovanje v službi. Zanimivo je to, da sem dobil podatek, da 30 odstotkov študentov na izrednem študiju sploh ni v službi. Kaj to pomeni? Nekdo ima možnnost, da študira brezplačno na javni univerzi, ampak se raje vpiše na izredni študij, čeprav ni v službi. Vem, kaj to pomeni. Hvala, plačam in dobim diplomo. Če študent dela prek študenta še v tem času, sem prepričan, da vse, kar zasluži, da za izredni študij. Najverjetneje. Tu pride do znanega reka ‘Kavelj 22’ (Catch 22, op. p.).«
Javni študentski domovi kot članica javnih univerz
Z novim Zakonom o visokem šolstvu je vzpostavljen tudi člen, da so po novem javni študentski del javnih univerz v Sloveniji. O tem minister pravi: »Najprej je treba poudariti, da je samo primer Študentskih domov Ljubljana tak primer, da niso del univerze. Pa so bili. Se pravi, študentski domovi na Primorskem in v Mariboru so del univerze. Koncept novega zakona sledi temu, da bodo univerze dobile več sredstev tudi za investicije, zato je smiselno, da so študentski domovi njihov del, saj bodo tako univerze lažje načrtovale investicijske potrebe glede študentskih postelj.«
»To pomeni, da bodo študentski domovi financirani iz posebnega investicijskega stebra znotraj univerz. Študentski dom Ljubljana bi torej ostal zunaj tega, ker ni del Univerze v Ljubljani. Zato smo se dogovorili, da se pridruži nazaj univerzi, kjer je to garancija za bodoči razvoj in financiranje, ki se zdaj v veliki meri prenaša na univerze. Investicijski del se zdaj primarno izvaja prek neposrednega financiranja s strani ministrstva, visokošolski pa prek univerz, ki jim sicer sredstva prav tako zagotovi ministrstvo, vendar s temi sredstvi razpolagajo univerze same.«
»Naša želja je bila, da tudi sredstva za investicije prenesemo direktno na univerze,« pravi minister Papič o študentskih domovih kot članicah univerz.
Zdaj še uradno: UKC Ljubljana pridruženi član ljubljanske Univerze
»Ta sredstva so na letnem nivoju omejena, ampak lahko omogočajo najemanje ugodnih kreditov. Odgovornost z ministrstva glede investicij je zdaj prenesena na univerze. Odgovornost, kaj bomo prej gradili – verjetno veste, da je bilo to tako ali drugače politično pogojeno – smo torej prenesli na univerze. Te bodo zdaj delale načrte glede investicij, postavljale prioritete, dodeljevale sredstva svojim članicam po lastni presoji,« je opisal, kako bo nov sistem videti v praksi.
Ob tem črpa iz spoznanj, ki jih je pridobil na ministrstvu. Fakulteta je naredila načrt za novo stavbo, pri tem pa je ni zanimalo, koliko stane: »Mislijo, da imajo proste roke in tako pridejo na ministrstvo in rečejo, plačajte. Zdaj se bo s tem ukvarjala vsaka univerza, ali bodo v enem obdobju dali vsa sredstva za dve fakulteti ali bodo bolj racionalno gradili, pa bodo mogoče rešili prostorsko stisko petih fakultet.«
Papič tako pravi, da bo ta novost po eni strani prinesla boljše finančno stanje za univerze, po drugi strani pa tudi njihovo prevzemanje odgovornosti glede investicij. »Ne bo ministrstvo krivo, če česa ni ali če kaj manjka, ampak bo morala univerza zelo dobro načrtovati in racionalno porabljati sredstva. Danes ni tako,« je dodal.
»Ne vem, če se univerze zavedajo, ampak to pomeni bistveno več odgovornosti za njih. Večjo avtonomijo, večjo samostojnost in pa večjo odgovornost. Po novem se bo moral rektor znotraj univerze zagovarjati, zakaj je dal preveč denarja za eno fakulteto in je za drugo zmanjkalo, zdaj se zagovarja ministrstvo,« nam je iskreno povedal o novosti.
Višje subvencije za študentsko bivanje le vmesna rešitev
Velik »bum« je v javnosti povzročila novica o višanju subvencij za bivanje v javnih študentskih domovih in pri zasebnikih. Subvencija za javne študentske domove je zrasla za 40 odstotkov – s 27,8 evra na posteljo na 38,92 evra. Povišanje je doletelo tudi subvencije za bivanje pri zasebnikih in v zasebnih študentskih domovih, ki se je dvignila z 32 evrov na 100,64 evra na študenta oziroma študentko.
»Naš dolgoročni cilj je predvsem Ljubljana kot kritično področje. Grobo rečeno, potrebovali bi vsaj dva tisoč postelj,« je dejal minister v našem pogovoru in izpostavil, da je vlogo OPPN za primer lokacije Roška oddal ko je bil še sam rektor, zadeva pa danes še vedno ni zaključena.
Pri celotnem vprašanju zagotavljanja študentskih postelj pravi: »Ni samo vprašanje, kako zagotoviti sredstva za gradnjo, ampak je vprašanje, kako pridobiti gradbena dovoljenje in zagotoviti projektno dokumentacijo. Ker so ti postopki relativno dolgi, smo iskali začasne rešitve. To, da se poveča subvencije, je predvsem namenjeno temu, da dobimo več zasebnikov, ki bi bili pripravljeni dati svoje sobe v najem študentom.«
»Tukaj je v preteklosti nastopila ena zelo zanimiva anomalija. Študent lahko poleg državne oz. Zoisove štipendije dobi dodatek za bivanje izven kraja bivanja, če je njegov kraj bivanja več kot 25 km stran od kraja študija. Ta dodatek je približno 100 evrov. Potem imamo še drug mehanizem, kjer se z javnim razpisom pozove zasebnike, tudi fizične osebe, da oddajo namestitve študentom. In ta subvencija je bila v preteklosti 30 evrov, torej trikrat manj kot dodatek k štipendiji za bivanje izven kraja bivanja. Mnogi študentke in študenti so vložili tako vlogo za subvencionirano bivanje pri zasebnikih kot tudi vlogo za štipendijo. Če so dobili štipendijo in s tem dodatek za bivanje, so sprejeli slednje, vloga za subvencijo pa je propadla. Zato smo zdaj subvencijo za zasebnike izenačili z dodatkom k štipendiji. V čem je še vedno razlika med dodatkom in subvencijo? Če študent, ki ima štipendijo, dobi tudi dodatek za bivanje, potem sam razpolaga z denarjem in sam išče sobo, torej je sam zadolžen za njeno kakovost. Ta mehanizem je pri Ministrstvu za delo. Naš mehanizem pa je tak, da študentska pisarna pri zasebniku, ki se je prijavil na razpis za subvencijo, pregleda njegovo nepremičnino in preveri osnovne standarde. Ali je to primerno za bivanje ali ne, se pravi, je pod nadzorom. V prvem primeru tega nadzora ni,« je pojasnil razliko.
V zadnjih letih interes premajhen
»Dodatka vseeno nismo želeli ukinjati, smo pa rekli, da ga bomo vsaj izenačili s subvencijo pri zasebnikih. V tem letu smo torej dvignili subvencije pri zasebniku na isto raven, kot je dodatek pri državni štipendiji – približno 100 evrov. Ker se mi ne zdi korektno, da nekdo, ki ima državno štipendijo, za bivanje dobi trikrat več kot nekdo, ki te štipendije nima. V zadnjih letih smo ugotovili, da tudi, če smo razpisovali subvencije za zasebnike, je bil interes majhen. In zdaj, ko smo to subvencijo povečali, pričakujemo, da bomo kratkoročno – dokler ne pride do izgradnje novih študentskih kapacitet – pridobili večji nabor zasebnih sob pod kontrolo študentske pisarne in jih dali na voljo študentom. Razdeljevanje teh sob je popolnoma enako kot pri sobah oziroma posteljah znotraj študentskega doma,« je pojasnil minister.
Ministrstvo je, kot prej zapisano, v tem letu dvignilo tudi subvencijo za javne študentske domove, da lažje krijejo stroške ogrevanja, elektrike in drugo. »Primer je Maribor, kjer smo ugotovili, da imajo najvišje cene, hkrati pa tudi najboljše in najnovejše sobe. Zagotovo bi s podražitvami sledili tudi drugi študentski domovi. Ker nismo želeli, da bi bila podražitev prevaljena na študente, smo tudi tukaj za trideset odstotkov dvignili subvencijo, ki jo dobi študentski dom, da bi preprečili dvig cen v javnih študentskih domovih.«
Minister dr. Igor Papič sicer pravi, da sta obamehanizma pomembna, a da glavni cilj ostaja izgradnja novih kapacitet.
Novi študentski domovi v Ljubljani: Kdaj?
Tako smo se v pogovoru navezali na tri ljubljanske projekte – Roška, Brinje in zgradba stare Veterinarske fakultete. O vsakem je minister povedal, kje projekt trenutno je.
»Roška je v procesu pridobivanja OPPN, občinskega podrobnega prostorskega načrta. Upamo, da bo to končno urejeno še letos, ali pa vsaj naslednje leto,« je dejal. O projektu Brinje je pojasnil: »Lokacija Brinje se je pojavila kot še ena opcija, ugotovili smo, da je ministrstvo lastnik parcele ob Dunajski cesti. Parcela je gradbeno urejena, se pravi, da je dovoljeno graditi na tej lokaciji, edini problem je višina stavbe in bo treba znova spreminjati OPPN.«
»Kot tretja lokacija se je pojavila stara veterinarska fakulteta, saj se zdaj gradi nova. Gre za potencialno dobro lokacijo, ker je že v oosnovi namenjena visokošolski dejavnosti – ni samo fakulteta, lahko je tudi študentski dom. Je v lasti Univerze v Ljubljani, zato pogovori potekajo, a en del študentskih kapacitet bi lahko zagotovo zagotovili,« je povedal o projektu stare veterinarske fakultete.
Akademski kolegij čaka prenova, študente pa višje subvencije za bivanje
»Vedno je govora o tem, kako hitro lahko začnemo. Se pravi, mi smo na stopnji priprave dokumentacije za določene lokacije,« je razkril srčiko izbire lokacije in projekta. »Imamo tudi druge opcije, ki jih še preverjamo. Iščemo take rešitve, kjer bi šli lahko najhitreje v gradnjo. To je osnovni koncept. To pomeni, da je parcela gradbeno urejena, da je namembnost pravilna in – da imamo projektno dokumentacijo, gradbena dovoljenja in tako dalje.«
Kako napreduje gradnja fakultet medicine, veterine, farmacije in strojništva?
V tem delu pogovora smo ostali v Ljubljani, kjer potekajo štiri fakultetne gradnje – medicinska, veterinarska, farmacevtska in strojna. Tudi tu nam je minister razkril, kako potekajo projekti in kdaj bi lahko pričakovali odprtje.
»Medicina in veterina se gradita. Če greste pogledat, boste videli rezultate. Oba projekta morata biti zaključena do poletja drugo leto, ker sta financirana iz tako imenovanih sredstev za odpornost in okrevanje, katerega program se izteče poleti 2026. Prepričan sem, da bosta fakulteti zgrajeni do drugega leta poleti,« nam je povedal minister. Dodal je, da gre za evropska sredstva, kjer po datumu (avgust 2026) ne smejo več ustvarjati novih stroškov na omenjenih projektih in morajo ta že imeti uporabna dovoljenja. Tako bi lahko študijski proces z oktobrom naslednje leto stekel v novih prostorih
Povedal je, da je bil pred poletjem odobren začetek gradnje farmacije: »Mislim, da so šli že v razpis za izbiro GOI del (gradbenih, obrtnih in inštalacijskih del).«
»Za strojno fakulteto pa računam, da bo v roku nekaj tednov do enega meseca projekt pospešeno stekel naprej. Ta se pretežno financira iz kohezije, doreči moramo le še nekaj podrobnosti glede dokumentacije. Iskreno upam, da bomo začeli črpati kohezijska sredstva tudi za strojno fakulteto še letos. Mislim, da je še letos predvidena poraba v višini treh milijonov evrov za projektno dokumentacijo.«
Kako napreduje gradnja kampusa Medicinske fakultete, več kot 100-milijonskega projekta?
V Mariboru pričakujemo največji podatkovni center v Sloveniji. Kako daleč je projekt?
Arnesov podatkovni center bi lahko testno začel delovati poleti 2026. »Tudi ta projekt se financira iz NOO, kar pomeni, da mora biti končan do poletja 2026. Stavbo se gradi in montažni del že stoji. To je tudi lokacija novega superračunalnika. Kombinirana sta dva različna projekta, ki potekata, kar pomeni še eno uspešno investicijo.«
Na drugem koncu Slovenije se Izola veseli nove Fakultete za vede o zdravju
»Kmalu bodo začeli z urejanjem gradbene jame. Mislim, da je še nekaj pridržkov pri gradbenem dovoljenju. Financiranje je zagotovljeno iz investicij v zdravstvo. Ta fakulteta je pomembna, ker bi v tej isti stavbi zagnali nov študijski program medicine,« je povedal o težko pričakovani Fakulteti za vede o zdravju v Izoli.
Ocenjena vrednost projekta je nekaj več kot 18,1 milijona evrov. Ministrstvo za zdravje bo prispevalo dobrih 12,9 milijona evrov proračunskih sredstev, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije nekaj nad tri milijone evrov, Univerza na Primorskem pa iz lastnih sredstev nekaj več kot dva milijona evrov.
»Ekvivalent fakulteti na Primorskem je Fakulteta za zdravstvene vede v Mariboru, ki se zaključuje letos . Prav tako je v Mariboru še ena pomembna investicija – tudi tukaj so žal težave pri pripravi dokumentacije – v višini približno 100 milijonov evrov, in sicer gre za širitev Medicinske fakultete,« je še sam dodal enega od projektov.
»Če me boste na koncu vprašali, kaj so najpomembnejši dosežki mandata, lahko povem, da sem v visokošolskem svetu že več kot trideset let in takega investicijskega cikla še ni bilo. Govorimo o pol milijarde evrov,« je ponosno dejal minister Papič.
Univerza v Novem mestu kot plod dolgoletnih razprav
Enega najbolj pomembnih projektov zadnjih let pa izvajajo v jugovzhodni regiji, kjer bo vzpostavljena javna Univerza v Novem mestu. Potem, ko smo junija v Novem mestu spremljali podpis pisma o nameri vzpostavitve javne Univerze v Novem mestu, smo zdaj še korak bližje.
»Visokošolski prostor v Novem mestu je izredno pisan. Imamo eno zasebno univerzo s štirimi fakultetami in imamo štiri samostojne visokošolske zavode. Dva sta javna, dva zasebna. Pri zasebnem je treba še razlikovati, da je eno zasebno-zasebno, drugo je pa ne-javno, ker ni lastnik zasebnik, ampak je v tem primeru ustanovitelj občina,« je novomeški fakultetni prostor opisal minister.
»Tukaj smo prišli do pahljače vseh mogočih opcij – javno, zasebno, ne-javno in koncesija. Po drugi strani pa je regija ena najbolj perspektivnih v državi, seveda tudi ena najbolj uspešnih. Zdaj je prišel trenutek, ali bomo končno konsolidirali vse te poskuse visokošolskega izobraževanja in ustanovili eno skupno univerzo, ki bo združila vse, kar obstaja, vključno z novim inštitutom Rudolfovo. Tako bomo imeli eno centralno pravno osebo na tem področju.«
»Izkazalo se je, da so prišli v neko nasičenje. Zasebnik živi od koncesije, ki jo uporablja za vlaganje v svoje študijske prostore ali nepremičnine. Potem se je pojavilo vprašanje, kdo bo investiral v študentske domove v Novem mestu. To je že širša infrastruktura. Prišli smo do ugotovitve, da je zdaj pravi trenutek, da združimo vse, kar je v Novem mestu pod novo skupno javno univerzo in zagotovimo novo stanje, kjer bomo omogočali prosti razvoj v naslednjih desetletjih,« je dodal minister, ki je že dolgo mnenja, da se mora to izpeljati čim prej, saj lahko drugače pride do več težav. Ena teh so seveda študentski domovi.
»Pri študentih se vedno pojavi vprašanje, kdo je zdaj dolžan zagotoviti študentske domove. Če imamo v enem mestu zasebno fakulteto, ali je država dolžna financirati študentske domove ali ne? A to je le ena komponenta.«
Dolgoletne pogovore o ustanovitvi javne univerze je strnil v najslabšo možnost, ki bi lahko nastala: »Najslabša opcija zame bi bila to, da bi zdaj poleg ene zasebne univerze ustanovili še javno. To je zame popolni nesmisel. Se pravi, dve v enem mestu in če bi postavili obe skupaj, bi imeli ravno nekaj takega, čemur lahko rečemo univerza.«
Kot minister je imel pri tem – podobno kot pri delovni skupini za ZViS – isti pogoj: »Obstajal je zelo enostaven pogoj. Če se znate med seboj dogovoriti, kako boste sodelovali, vas bomo podprli. In to je podobno kot sprejemanje zakona o visokem šolstvu. Ni možnosti jaz ali on, samo skupaj. In to je ta moment. Upam, da ga bodo znali izkoristiti.«
In, kako daleč je postopek? »Pozitivno je, da so študijski programi že akreditirani. Se pravi, ne gre za nekaj, kar se ustvarja iz nič, saj že imajo svoje študente. Zdaj so morali vse te študijske vsebine zbrati in pripraviti skupno vlogo, ministrstvo pa je vložilo na NAKVIS vlogo za akreditacijo. Postopek na NAKVIS-U traja nekaj mesecev, da preveri, če so izpolnjeni vsi pogoji za akreditacijo javne univerze in če bo mnenje pozitivno, potem mora ponovno priti vloga v potrditev na vlado in nato še v parlament. Ko bo potrjena v parlamentu,, bo javna univerza ustanovljena. Izredno pozitivno je, da smo zdaj vsi skupaj porinili zadevo naprej, tudi mestna občina je zagotovila dodatne prostore, dodatne parcele za novi kampus in tako dalje.«
Bo zgodba v Novi Gorici podobna?
Seveda se je že ob pogledu na situacijo, ki postaja iz dneva v dan bližje realizaciji, porodilo vprašanje novogoriške univerze. Minister pravi, da je to njihova odločitev. »Že prejšnjemu rektorju, Danilu Zavrtaniku, sem govoril, zakaj ne postanejo javna univerza glede na to, da jih je ustanovila mestna občina Novo Gorica z Institutom Jožef Stefan. Univerza v Novi Gorici ni zasebnik v smislu, da jo je ustanovila fizična oseba. Sicer pa, ko gledamo to, kaj je javno, me primarno zanima kakovost,« je dejal.
Tu je izkoristil priložnost in nagovoril debato o številu univerz v Sloveniji, sicer eni glavnih kritik visokošolskega sistema v javnosti.
»Razprave, koliko univerz na milijon prebivalcev je pri nas, so brezvezne,« je bil oster.
»Spomnim se, ko je imela Univerza v Ljubljani čez 60 tisoč študentov, zdaj jih ima pod 40 tisoč. Kaj je zdaj boljše? Recimo Maribor ima približno 15 tisoč študentov in pravi, da je to povprečno velika evropska univerza. Se pravi, če bi Univerzo v Ljubljani takrat, ko je imela 60 tisoč študentov, razdelil, bi imeli štiri povprečne evropske univerze po 15 tisoč študentov. Se pravi, da je kritična masa za štiri univerze gotovo tukaj. MIT v ZDA ima približno 10 do 12 tisoč študentov.«
To je strnil v jasno sporočilo: »Ni smisel v tem, da imaš eno univerzo s 50 tisoč študenti, ampak da imaš dobre univerze. In dobra univerza ni ‘univerza v vsako slovensko vas’, ampak je dobra univerza tista, ki lahko konkurira v globalnem svetu. Univerza se lahko primerja samo v svetovnem merilu. In ni pomembno, ali si v Ljubljani ali v Mariboru, ampak, kako odličen si in kakšno znanje lahko zagotavljaš, da omogočaš izobraževanje na najvišjem nivoju. »Zame osebno je vedno najpomembnejši kriterij zagotavljati najvišjo stopnjo kakovosti znanja,« je poudaril.
»Z novim zakonom smo vzpostavili tako ugodne pogoje za javno visoko šolstvo, da je zdaj tudi ena od samostojnih fakultet želi pridružitve k javni univerzi. To je začetek konsolidacije visokošolskega prostora v naslednjih petih do desetih letih, kar se bo zelo jasno pokazalo. Cilj je, da imamo samo javne in zasebne univerze in to je to. Zdaj imamo pa vse živo. Pri tem poudarjam, da je osnovni koncept kakovost,« je še dodal minister in povzel, da država po novem zakonu ne ustanavlja več javnih fakultet, samo še univerze: »Ko se nekaj sestavlja in dozori, se oceni, če gre v pravo smer in nato se lahko potencialno pogovarjamo o novi univerzi.«
Minister o sodelovanju slovenskih fakultet z izraelskimi institucijami
Pogovor, ki je temeljil na novem študijskem letu in projektih, smo izkoristili za pomembno vprašanje. To je sodelovanje nekaterih fakultet z izraelskimi institucijami in akademijami, pri čemur so univerze podale svojo odločitev. »Podpiramo pobude univerz, bi pa pri tem opozoril, da smo bili v vladi prvi, ki smo opozarjali na to problematiko, ne samo kot ministrstvo. Tudi na evropskem nivoju smo dali pobudo, da se uvedejo določeni, verjetno začasni suspenzi Izraela glede sodelovanja v evropskih raziskovalnih programih. Na žalost Evropa tega ni sposobna sprocesirati in ni bila dosežena zadostna podpora.«
Mandata še ni konec, je pa v jeseni življenja. Tako je bilo na mestu vprašanje, kaj vse lahko od ministrstva še pričakujemo do zaključka. Ministrova prva prioriteta so konsolidacije gradbenih zadev ter formalna ustanovitev Univerze v Novem mestu.
»Postavljeni so pogoji za razvoj znanosti, visokega šolstva in inovacij za naslednjih petnajst let,« je izpostavil ključne misije mandata.
Seveda pa je v političnem smislu vedno treba pogledati tudi na cilje ob začetku mandata in posledične izpolnitve slednjih. Je to ministrstvu uspelo? »Rekel bi, da smo izpolnili vse strateške cilje. Tukaj moram eksplicitno izpostaviti, da sem imel pri teh prizadevanjih vedno podporo predsednika vlade. Za ministrstvo za finance seveda niso atraktivni ukrepi – da vežeš porabo denarja na odstotek BDP, kot smo naredili v ZViS in noveli ZZrID, pa nas je ministrstvo za finance tudi podprlo« je pojasnil.
Ozrl se je tudi na prihodnost visokega šolstva, znanosti in inovacij v Sloveniji. »Sistemsko smo zagotovili, da se bo financiranje nadaljevalo tudi v prihodnje. Je pa seveda težko takoj doseči rezultate. Hočem reči, da je to tek na dolge proge. Če držiš neko politiko pet let, potem boš v naslednjih petih letih videl eksaktne rezultate.«
Velika želja ministrstva je, da Slovenija ponovno pride med intenzivne inovatorje: »Smo na meji in vedno se lovimo okoli tega inovacijskega indeksa. Mislim, da je Slovenija na tretjem ali četrtem mestu po številu točk, ki jih je pridobila, če gledamo indeks. Smo zelo blizu meje, da bi prešli na naslednjo raven, t.j. med intenzivne inovatorke. Zdaj smo med zmernimi inovatorkami. V preteklosti smo bili drugi na vrhu zmernih inovatork. Prvi je bil Ciper in nato mi. Kaj se je zgodilo letos? Prehiteli smo Ciper, Ciper in Slovenijo pa je prehitela Malta. Eno je, če stagniraš in pri tem padaš, lahko pa si na istem mestu in napreduješ, ampak če je nekdo še boljši od tebe, te je spet prehitel.
»To je področje, na katerem bo treba še veliko delati. Vseeno pa je bilo veliko narejeno pri prenosu znanja v širšo družbo, ker je znanje naše naravno bogastvo. Pri uporabi akademskega znanja v kontekstu razvoja države imamo še veliko priložnosti. Tudi, če zastaviš določeno politiko, traja nekaj let, da se pokažejo konkretni rezultati. Želel bi si, da bi bili čim prej vidni konkretni rezultati. Eno je, da nekaj narediš, a časovna konstanta je velika.«
Minister ob začetku študijskega leta: Bodite vedoželjni
Ob začetku novega študijskega leta smo ministra prosili še za sporočilo študentkam in študentom. Tega prilagamo v celoti:
»Prepričan sem, da je čas študija eno najlepših obdobji v življenju. Še zadnja priložnost za tista iskrena prijateljstva, saj potem, ko zaključimo s študijem in gremo v službo, postanemo le še znanci. Najboljši prijatelji, verjetno lahko tudi vi to potrdite, so tisti, ki izhajajo iz obdobja izobraževanja. Študente pozivam naj z vprašanji nadlegujejo profesorje in naj bojo vedoželjni in naj sprašujejo čim več stvari. Profesorji smo tam zaradi študentov in ne obratno. Študenti naj poskušajo pridobiti čim več znanja in enako velja za profesorje. Naj ne bo le, pridem-odpredavam-grem. Moje sporočilo je, bodite vedoželjni in sprašujte profesorje ter jim postavljajte čim več neugodnih vprašanj.«
Urednik portala Student.si
