Pred nekaj leti je stal za kamero in ustvarjal filmske zgodbe, danes pa piše kodo in razvija pametne aplikacije. Za ljudi. Pa tudi za kokoši. Njegova pot ni bila klasična. Danes 40-letni Nejc Rebolj faksa s področja programiranja ni nikoli zaključil, a z veliko radovednosti, discipline in samoiniciative je danes uspešen razvijalec pametne tehnologije.
Kako je videti prehod iz kreativnega sveta filma v tehnološki svet aplikacij? Kako je, ko se vsega naučiš sam? In kaj lahko iz takšne zgodbe odnesemo študentje? O tem sem se z Nejcem pogovarjala ob skodelici čaja v kavarni pod njegovo, kot jo sam imenuje, digitalno bazo. Ki ima mimogrede razgled na Triglav, čemur Nejc pravi »ambientni vmesnik«.
Nejc, najprej hvala, da si privolil v intervju. Tvoji začetki segajo v svet filma. Kdaj si prvič ugotovil, da kamera morda ne bo tvoja končna postaja?
Pravzaprav sem to vedel že od vsega začetka. Kamera nikoli ni bila cilj sama po sebi, ampak bolj stranski produkt neštetih možnosti, ki jih ponuja računalnik, v tem primeru obdelava videa. Če sem iskren, me je snemanje vedno zanimalo manj kot to, kaj lahko iz posnetkov naredim kasneje. Posebni efekti, montaža, manipulacija slike … Tam se je začelo dogajati. Je pa res, da sem v času pred pametnimi telefoni zapravil dve polni mesečni štipendiji za rabljeno amatersko kamero, ki realno gledano verjetno ni bila vredna niti tretjine ene. Ampak takrat se mi je zdelo to povsem razumno. Mladost pač. In zelo slab finančni načrtovalec (smeh).
Od filmskega ustvarjalca…
Vseeno si uspešno posnel dva filma. Kaj si se iz tega obdobja naučil, kar ti danes še vedno koristi?
Najprej zelo praktična lekcija: pomaga, če imaš vsaj enega ali dva prijatelja, ki sta enako zagreta za sodelovanje v filmu kot ti (smeh). Pri prvem filmu so nam vsi govorili, da nam ne bo uspelo. Pri drugem pa so imeli vsi že ogromno nasvetov, kako bi morali narediti, da bo bolje uspelo. Oboje je koristno, poslušati kritiko in poslušati predloge, ampak najpomembnejša stvar je, da na koncu ostaneš zvest svoji ideji. Tudi če se drugim zdi neumna. Samo ti veš, kakšen film želiš posneti. In če tega ne narediš po svoje, boš čez čas slabo spal. Če pa narediš po svoje in pade, vsaj veš, da je bil to tvoj padec.
Kako je torej snemanje potekalo? Imaš kakšno smešno prigodo iz snemanja?
Zelo po kavbojsko. Treba je poudariti, da je šlo za čisto amaterski film. Pri prvem filmu smo bili trije prijatelji in pri vsakem doma smo pregledali drvarnice, kleti in podstrešja, kaj je na voljo in česa, vsaj teoretično, ne bo nihče pogrešal. Seveda so starši že po prvem dnevu snemanja začeli spraševati, kje so kuhinjski pripomočki, stari plašči, nahrbtniki, zračne puške in podobna »nepomembna« oprema. Ker smo želeli čim manj nepoklicanih pogledov, smo večino snemanja opravili kar v gozdu. Bonus ugotovitev: dokler snemaš črno-belo, se ni treba pretirano ukvarjati z barvno usklajenostjo kostumov in scene – ustvarjalna rešitev iz čistega pomanjkanja sredstev. Pri snemanju prvega filma pa smo zaradi pomanjkanja motivacije snemanje za kakšne tri mesece celo prekinili. Ko smo se vrnili, se je scena v gozdu medtem temeljito spremenila – listje je odpadlo, okolje je bilo videti povsem drugače. (smeh) Namesto da bi to skrivali, smo spremembo preprosto vključili v zgodbo. Nepričakovano je ravno ta »naravna kontinuitetna napaka« požela kar nekaj smeha, tudi na račun naše vztrajnosti oziroma njenega pomanjkanja.
Si je tvoja filma danes možno kje ogledati?
(smeh) Ah kje, to je bila naša mladostniška aktivnost, nekajkrat smo ju sicer predvajali v lokalnem kinu, ampak za zdaj ostajata zgolj v našem arhivu. Mogoče čez 10 let ob kakšni obletnici ustvarjanja (smeh).
… do programiranja in aplikacij
Potem pa si »prešaltal« na programiranje in aplikacije. Ampak zakaj ravno programiranje? Premišljena odločitev ali naključje?
Ko smo doma dobili prvi računalnik (mislim, da sem bil v tretjem razredu), so ga skoraj takoj zaščitili z geslom in prijaznim obvestilom, naj grem raje delat nalogo. Po dveh napačnih vnosih je računalnik čez cel zaslon, z zelo zmagoslavnim piskanjem, ponovil isto sporočilo. Zdelo se mi je izjemno zabavno, da bi mu nekoč to uslugo vrnil. Na žalost je trajalo še nekaj let, da sem ugotovil kako.
Kako je potem izgledal trenutek, ko si kamero zamenjal za tipkovnico?
Iskreno? Tipkovnica je bila vedno pred kamero. Kamera je bila samo ena izmed faz – še ena stvar, ki jo lahko počneš z računalnikom. Obdelava videa, efekti, renderiranje … to je bil most, ne končni cilj.
Brez formalne izobrazbe, ampak: »Vsa štipendija in prislužen denar sta šla v računalniške revije.«
Vsega si se naučil sam – kako si se sploh lotil učenja brez formalne izobrazbe?
Osnove sem dobil že v srednji računalniški šoli. Čeprav profesor ni bil ravno zgled pedagoškega navdiha, se mi je tam odprl povsem nov svet. Napisati svoj program, ki potem nekaj sam naredi, je bilo zame nekaj neverjetnega. Vsa štipendija in prislužen denar sta šla v računalniške revije. Ironično pa so bile računalniške igre pogosto bolj zanimive kot »resni« programi. Kasneje, ko sem že programiral, priznam, da sem pogosto več časa porabil za uporabniški vmesnik kot za samo delovanje programa. Ko je prišel internet v času dial-up povezav in plačevanja telefonskih impulzov, se je denar iz revij preusmeril v telefonski račun. Odrezke položnic sem hranil še leta – imel sem občutek, da sem že skoraj odrasel. Čeprav sem bil še vedno v srednji šoli.
Koliko discipline zahteva samostojno učenje in kako si ostal motiviran?
Ogromno. Pridejo dnevi, ko si stvari tako sit, da niti računalnika ne moreš pogledati. Sploh takrat, ko nič ne gre po načrtu. Takrat je disciplina pomembnejša od motivacije, ker motivacija pride in gre, disciplina pa ostane. Če jo imaš.
Kaj je bila tvoja največja napaka na poti in kaj bi danes naredil drugače?
Brez dvoma bi zaključil študij. Napaka je bila, da sem med študijem začel služiti denar in si domišljal, da zdaj pa že nekaj vem – klasična past. Poleg tega sem se prevečkrat oziral na mnenja drugih in premalokrat ostal zvest sam sebi in svoji ideji. Z leti ugotoviš, da poslušati nasvete ni napačno, problem nastane takrat, ko začneš zaradi njih dvomiti v lastno smer. Če bi danes kaj naredil drugače, bi si prej dovolil zaupati sebi in svojim odločitvam.
Si kdaj dvomil vase, ker nisi hodil na fakulteto s tega področja?
Vsak dan znova. Tudi danes. Vedno bo nekdo, ki bo vedel več in bolje od tebe. Vedno bo tudi nekdo, ki bo na glas podvomil v tvoje sposobnosti, včasih upravičeno, včasih čisto po nepotrebnem. Važno vprašanje je, kakšno težo ima mnenje te osebe v tvojem življenju in ali se lahko od nje v primeru upravičenega dvoma tudi kaj naučiš. Če je odgovor pritrdilen, je to priložnost za rast. Če ne, je to samo hrup, ki se ga je s časom dobro naučiti preslišati.
Kako pa potem danes gledaš na formalno izobraževanje – je nujno ali ne?
Mislim, da je zelo koristno. Sploh če spadaš med običajne ljudi – torej nisi Steve Jobs ali Elon Musk. Formalna izobrazba sama po sebi ne pomeni službe, daleč od tega. Ti pa da širino, temelje in neko strukturo. Kaj boš potem na teh temeljih zgradil, je pa še vedno odvisno od tebe.
»Kreativnost je pogosto razlika med rešitvijo, ki deluje, in rešitvijo, ki jo ljudje dejansko radi uporabljajo.«
Vrniva se malo k programiranju, kakšno vlogo ima kreativnost pri razvoju pametnih aplikacij?
Mislim, da zelo veliko. Pa naj gre za zapleten algoritem, ki se namesto petih minut izvaja v petih sekundah, ali za uporabniški vmesnik, ki od ljudi ne zahteva doktorata, da ga znajo uporabljati. Kreativnost je pogosto razlika med rešitvijo, ki deluje, in rešitvijo, ki jo ljudje dejansko radi uporabljajo.
Se ti zdi, da imaš zaradi filmskega ozadja drugačen pogled na tehnologijo?
Niti ne. Tehnologijo dojemam predvsem kot orodje za reševanje problemov. Filmsko ozadje mi je morda dalo več potrpežljivosti pri delu z detajli, ni pa bistveno spremenilo mojega pogleda na tehnologijo kot tako.
Pametni kurnik
Kakšne aplikacije trenutno razvijaš in kakšen problem rešujejo?
Pri delu razvijam aplikacije, ki z uporabo umetne inteligence pomagajo pri načrtovanju in optimizaciji proizvodnih obratov, da stroji delajo pametneje in ljudje malo manj ugibajo.
V prostem času pa razvijam IoT aplikacijo za pametni kurnik, kjer s pomočjo senzorjev spremljaš, ali imajo kure vse, kar potrebujejo. Če že ne znajo uporabljati aplikacije, je vsaj dobro, da jih nekdo digitalno nadzoruje. Tehnologija je pač za vse, tudi za kure. (smeh)
Kako izgleda tvoj tipični delovni dan, je bolj kaos ali rutina?
Prvi dve uri sta skoraj vedno rezervirani za klice strank in reševanje težav drugih. Preostanek dneva je namenjen programiranju, z občasnim »padalskim« klicem, ki se pojavi ravno takrat, ko si že globoko v kodi in misliš, da imaš končno mir. Vmes se seveda najde čas za hrano in kratke pogovore s sodelavci, kjer hitro ugotoviš, da imajo tudi drugi dneve, ko se morajo malo »prezračiti« glede težav, ki jih pestijo.
Spletni tečaji kot alternativa formalni izobrazbi
Kaj bi svetoval študentu, ki se želi sam naučiti programiranja, pa ne ve, kje začeti?
Mobilne aplikacije, ki skozi igro učijo osnov programiranja, so odlična izhodiščna točka. Ko enkrat dobiš občutek, kaj sploh počneš, je YouTube neizčrpen vir znanja, tam se hitro naučiš dveh stvari hkrati: programiranja in potrpežljivosti. (smeh)
Za bolj strukturiran pristop so zelo uporabni tudi spletni tečaji na platformah, kot sta Udemy ali Coursera, kjer dobiš jasen začetek, konec in občutek napredka. Najpomembnejše pa je, da ne odnehaš, tudi če to pomeni, da boš prej naredil trideset povsem neuporabnih programov, ki jih ne bi hotela pohvaliti niti tvoja babica.
Kako pomembno je po tvojem mnenju, da študentje razvijajo tudi projekte izven faksa?
Zelo pomembno. S tem si bistveno povečajo možnosti za prvo zaposlitev, hkrati pa zgradijo samozavest, da znajo nekaj narediti tudi sami, brez navodil, ocen in rokov.
Če bi se lahko vrnil na začetek svoje poti: kaj bi imel raje, mentorja ali več poguma?
Več poguma, da bi si upal poiskati mentorja. Skoraj bi rekel, da je drugo pogoj za prvo, dober mentor ti lahko prihrani tedne, včasih celo mesece neuspešnega poskušanja napredovanja, te veliko hitreje usmeri v pravo smer in hkrati prihrani kakšno bolečo napako, s katero se je sam že seznanil.
Kako pa se soočaš z neuspehi in »bugi«, ko stvari ne delujejo?
Nezdravo: s hitro hrano. (smeh) Bolj zdrav način pa je, da zaprem računalnik in grem ven ali pa delam karkoli drugega, samo da prekinem tok misli. Pogosto ravno odmik prinese rešitev, do katere za tipkovnico nikoli ne bi prišel.
Vrtiček s solato – za ravnotežje
Ali danes kaj pogrešaš filmski svet ali si našel novo strast v tehnologiji?
Ne, filmskega sveta ne pogrešam. Še vedno pa zelo rad gledam filme in serije, samo da tokrat z druge strani zaslona. (smeh)
Kje se vidiš čez pet let – spet s kamero ali še globlje v tech svetu?
Verjetno še globlje v tech svetu. V skrajnem primeru pa na kakšni oddaljeni lokaciji brez računalnika, z motiko v roki in vrtičkom solate, čisto za ravnotežje. (smeh)
Če bi lahko študentom predal samo eno sporočilo – kaj bi to bilo?
Formalna izobrazba je pomembna, ker ti da temelje in širino. Pravila moraš najprej poznati, da jih znaš kasneje tudi zavestno in pametno upogibati v svojo korist. Hkrati pa ne pozabi slediti svojemu klicu, (karkoli že to pomeni zate), tudi takrat, ko večina okoli tebe dvomi ali pravi, da iz tega ne bo nič. Ravno tam se pogosto začnejo najbolj zanimive poti.
