Pred kratkim sem imela priložnost obiskati svojo sestro dvojčico Saro Sambolić v Združenih državah Ameriki, kjer danes igra košarko za prestižno univerzo Michigan State. Pokazala mi je prečudovit akademski kampus in me seznanila z ameriškim sistemom športne lige NCAA.
1Slovenski košarkarski up, reprezentantka in članica Michigan State
Sara je svojo športno pot začela pri enajstih letih v Košarkaškem klubu Ilirija, v Ljubljani. Klubu je ostala zvesta do odhoda na profesionalno raven, ki se je zgodil pri njenih rosnih 21-letih, avgusta 2025. Novo poglavje v svoji košarkarski karieri gradi preko oceana v mestu East Lansing, v zvezni državi Michigan.
Od štirinajstega leta je redno nastopala za slovensko reprezentanco v mlajših selekcijah, leta 2024 pa je bila prvič vpoklicana v člansko izbrano vrsto. S slednjo je nastopila na Evropskem prvenstvu 2025, kar opiše kot izkušnjo, ki jo je ogromno naučila kot mlado športnico.
S Saro se sicer najpogosteje pogovarjava predvsem o vsakdanjih stvareh, tokrat pa sem jo povprašala prav o tem. Navsezadnje je ravno košarka ta, ki jo je oblikovala in pripeljala do točke, kjer je danes.
Kako je prišlo do odločitve za odhod v Ameriko in podpisa z univerzo Michigan State?
Odločitev je bila predvsem povezana z iskanjem novega izziva v košarkaški karieri. Želela sem preizkusiti svoje košarkarske sposobnosti tudi v tujini in stopiti iz svoje cone udobja. Ko so me poklicali trenerji iz univerze v Ameriki in mi ponudili to možnost, sem jo takoj zagrabila.
In zakaj si se odločila ravno za Michigan State?
Prejela sem tri ponudbe iz različnih univerz, vendar me je Michigan State takoj prepričal. Začutila sem zelo družinsko in domačo atmosfera – povezanost med trenerji in igralkami ter zelo iskren odnos do njih. Poleg tega je to zelo dobra univerza tudi akademsko, kar je pozitivno pomagalo pri moji odločitvi.
Katero akademsko smer si izbrala?
Nadaljujem svoj program nutricionizma, ki sem ga opravljala v Sloveniji na Biotehniški fakulteti, v Ameriki pod imenom food science.
Za koliko časa si podpisala pogodbo z univerzo Michigan State?
Za eno leto. Na podlagi pravilnika NCAA so mi dodelili dve leti pravice igranja (eligibility) v ameriški košarkarski ligi. Seveda upam, da izkoristim tudi drugo leto.
Kaj je po tvojem največja razlika med Evropo in Ameriko?
Prva stvar, ki mi pade na misel, je zagotovo stil igranja košarke. Tukaj je vse hitreje, bolj fizično in atletsko zahtevnejše. Velik poudarek je na telesni pripravljenosti. Celotno poletje, od konca NCAA sezone v aprilu, je zapolnjeno z napornimi kondicijskimi pripravami. Igralke so zelo eksplozivne, kar je rezultat ogromne količine fitnesa. Razlikuje se tudi akademski sistem. V Sloveniji opravljamo predmete v izpitnem obdobju dvakrat na študijsko leto z izpiti, v Ameriki pa poteka ocenjevanje sproti. Končna ocena je sestavljena iz različnih obveznosti – domačih nalog, kvizov, projektov in izpitov – pri čemer večino opravljamo preko spletnih učilnic.
Kako je videti tvoj običajni trenažni dan na kolidžu?
Moj dan se začne zgodaj, med 6.30 in 7. uro zjutraj. Po lahkem zajtrku grem na prvi individualni trening, ki poteka od 8. do 9. ure. Sledi fitnes do 9.45. Nato me že čaka obilnejši zajtrk, ki ga za nas pripravi osebni kuhar.
Od 10.20 do približno 14. ure imam pouk in predavanja, nato pa grem v dvorano na glavni trening, ki traja do 17.00. Po koncu sledi raztezanje, individualna rehabilitacija in regeneracija pri fizioterapevtki ter obrok. Domov se vrnem okoli 18. ure, naredim vse študijske obveznosti, se pripravim na naslednji dan in grem spat.
Kakšni so bili tvoji občutki pred prvo reprezentančno tekmo? Ali si imela več treme za kolidž ali za reprezentanco?
Težko primerjam, saj gre za povsem drugačno vrsto odgovornosti. Ko igraš za reprezentanco, ne predstavljaš le sebe, ampak celotno državo. Bolj mi je pomembno ime na sprednji strani dresa – Slovenija – kot pa priimek na hrbtu. Prav zato je zastopanje Slovenije zame veliko večji pritisk. Na univerzi je ta pritisk drugačen. Tam imam občutek, da bi v prvi vrsti ob neuspehu razočarala sebe. Igrati za državo je zame nekaj posebnega, zato sem izredno hvaležna, da sem dobila to možnost.
Kdo v reprezentanci je imel največji vpliv nate?
Zagotovo Teja Oblak. Že od prvega dne mi predstavlja velik zgled. Navdušuje me njen način razmišljanje na igrišču in izven njega, njena mirnost in sposobnost, da se ji dekleta zlahka zaupajo. Je odlična mentorica, ki ji ni težko deliti nasvetov mlajšim igralkam. Morda se ljudje niti ne zavedajo, koliko truda, odrekanj in tudi prestanih operacij je bilo potrebnih, da je postala igralka na tako vrhunski ravni.
Kako se kot mlada igralka privajaš na različne košarkarske sisteme in trenerje v tujini?
To je zagotovo težji del moje košarkarske poti. Predvsem je ovira jezik, še posebej, ko s trenerjem in igralkami ne govorite istega jezika. Vseh 12 let sem komunicirala košarkaške izraze v slovenščini, zato mi je bila ameriška terminologija povsem nova. Ameriški sistem spodbuja zelo glasno in stalno komunikacijo na igrišču. Včasih se mi zgodi, da je moj odziv med igro nekoliko počasnejši, ker v danem trenutku ne najdem prave besede v angleščini ali pa mi nehote uide kakšna slovenska. Dobra predpriprava za prvo izkušnjo v tujini, mi je nudilo Evropsko prvenstvo v košarki 2025 s slovensko reprezentanco, ki jo je vodil tuji trener, zato smo uporabljali angleško terminologijo.
Katere tri besede te najbolje opišejo na igrišču?
Fokusirana, organizirana in vztrajna.
Kaj so tvoje košarkarske sanje?
Na moji športni poti bi želela igrati za evroligaški klub, specifično za turški klub Fenerbahče. Že kot mlajša sem navijala zanje, ker so mi bili všeč njihovi modro-zlati dresi.
Junior novinar
