Filmi so lahko več kot le zgodbe za večer ob zaslonu. Pri nekaterih gre za pravo vizualno doživetje, kjer se film sreča s slikarstvom, animacijo, simboliko in eksperimentom. Spodaj je pet naslovov,, ki so še posebej zanimivi za vse, ki v umetnosti iščejo nekaj več.
Fantasia (1940)
Disneyjeva Fantasia velja za enega najbolj nenavadnih, a hkrati drznih animiranih filmov v zgodovini. Namesto klasične zgodbe ponudi preplet znane orkestralne glasbe in vizualnih sekvenc, ki se gibljejo med pravljičnim, abstraktnim in slikarskim izrazom. Film je produciral Walt Disney, ki je želel dokazati, da lahko animacija stopi ob bok koncertni dvorani ali umetniški galeriji. Pri tem je pomembno vlogo odigral tudi eden prvih poskusov naprednega stereo zvoka v filmu.
Prav zaradi te prepletenosti zvoka in slike je film še danes posebej zanimiv za umetnike, saj raziskuje odnose med ritmom, barvo in gibanjem. Iz tega filma izšel tudi eden najbolj ikoničnih prizorov filmske zgodovine: Miki miška kot čarovnikov pomočnik v segmentu Čarovnikovega vajenca.
Heavy Metal (1981)
Film Heavy Metal (1981) je kultna animirana antologija, ki temelji na istoimenski reviji Heavy Metal in združuje več ločenih zgodb v en vizualno drzen, fantazijsko-znanstvenofantastičen svet. Produkcijo sta vodila Ivan Reitman in Leonard Mogel, film pa povezuje skrivnostna zelena krogla Loc-Nar, ki simbolizira zlo in pokvarjenost.
Za umetnike je film posebej zanimiv zaradi svoje izrazito ilustrativne estetike, ki neposredno črpa iz stripovske umetnosti. Bogati detajli, erotika, temačna fantastika in ročno risana animacija ustvarjajo občutek, kot da gledamo oživljeno stripovsko antologijo. Vsaka zgodba ima svoj vizualni slog, kar filmu daje raznolik, skoraj eksperimentalen značaj.
Pri ustvarjanju filma so sodelovali številni priznani ilustratorji iz sveta stripov, med drugim Moebius (Jean Giraud), čigar prepoznavni slog je močno zaznamoval nekatere segmente.
Pink Floyd: The Wall (1982)
Film The Wall, posnet po istoimenskem albumu skupine Pink Floyd, je vizualno in čustveno zelo močna pripoved o izolaciji, travmi in postopnem razpadu identitete. Zgodba sledi glasbeniku Pinku, ki si okoli sebe gradi metaforični zid, tako do sveta kot do samega sebe. Režijo podpisuje Alan Parker, produkcijo pa Alan Marshall.
To je film za umetnike, ker deluje skoraj kot gibljiva instalacija: kombinira glasbo, animacijo, simboliko in ekspresivne podobe, ki gledalca ne pustijo ravnodušnega. Velik del najbolj srhljivih animiranih prizorov je ustvaril ilustrator Gerald Scarfe, znan po ostri, groteskni risbi. Easter egg? V filmu se motiv zidu pojavlja skoraj ves čas v ozadju, v kostumih in celo v načinu, kako so liki ujeti v kader.
Alice (1988)
Če je večina ekranizacij Alica v čudežni deželi igrivih in barvitih, je Alice češkega režiserja Jana Švankmajerja nekaj povsem drugega. Gre za temačno, nadrealistično in rahlo nelagodje vzbujajočo interpretacijo klasične zgodbe, v kateri se realnost nenehno spreminja v sanje in nočno moro. Producent filma je bil Jaromír Kallista.
Za umetnike je ta film prava zakladnica idej, ker združuje stop-motion, simboliko in skoraj otipljivo materialnost predmetov. Švankmajer je mojster animiranja vsakdanjih stvari, ki v njegovih filmih zaživijo na nenavaden, včasih celo srhljiv način. Ker režiser pogosto uporablja predmete iz resničnega sveta (lutke, kosti, hrano in tekstil), film deluje skoraj fizično.
Princea Mononoke (1997)
Princess Mononoke Hayaa Miyazakija je epska animirana pripoved o spopadu med naravo in industrijo, vendar nikoli ne zdrsne v enostavno črno-belo moraliziranje. Film je produciral Toshio Suzuki za studio Ghibli. V središču zgodbe je mladi bojevnik Ashitaka, ki skuša razumeti oba svetova in najti ravnotežje med njima.
Za ljubitelje umetnosti je film izjemen zaradi ročno risane animacije, bogatih barv, monumentalnih gozdnih prizorov in simbolike, ki se navezuje na človekov odnos do okolja. Ob izidu je to bil eden najambicioznejših in najdražjih japonskih animiranih filmov svojega časa.
Eden bolj subtilnih, a zanimivih detajlov v filmu je povezan z majhnimi gozdnimi duhovi. Na prvi pogled delujejo kot simpatični, skoraj dekorativni liki, vendar njihova prisotnost ni naključna. Hayao Miyazaki jih uporabi kot vizualni pokazatelj zdravja gozda: kjer se pojavijo, je narava živa in v ravnovesju. Če pa izginejo, to subtilno nakazuje, da je okolje ogroženo ali že umirajoče.
Junior novinar
