Redki so predstavniki mlajših generacij, ki bi lahko brez dviga pritiska vozili za tovornjakom, ki prevaža lesene hlode.
Ni veliko filmskih trenutkov, ki so tako vrezani v kolektivno psiho generacije, da presegajo fikcijo in spreminjajo vedenje v resničnem svetu. Brez povratka, serija grozljivk, zgrajenih okoli zamisli o smrti kot neustavljivi maščevalni sili, je imela kar nekaj asov v rokavu.
Brez povratka, kako zastrahovati generacijo gledalcev
Kljub temu se zdi, da nobeden ni bolj ikoničen ali bolj travmatičen kot prizor tovornjaka s hlodi iz drugega dela serije, ki sicer ne spada med najboljše v njej.
Do danes pa je uvodna sekvenca filma odgovorna za pop-kulturno razširjen in iracionalen strah – pogled na tovornjak s hlodi je dovolj, da marsikdo zamenja vozni pas ali ubere povsem drugo pot.
A kako je lahko en filmski prizor, ustvarjen iz pretirane logike grozljivk, pustil tako globoko psihološko rano na celotnih generacijah? Odgovor lahko najdemo v mešanici naključij, kar je sumljivo podobno tematiki samega filma: smrt je neizogibna, svet pa poln nevidnih groženj.
Grotesknost naključij, ki privedejo do smrti
Franšiza je v šestih filmih – preberite recenzijo Brez povratka 6 – predstavila številne naključne smrti. Leta 2000 je režiser in scenarist James Wong s soscenaristom Jeffreyjem Reddickom ustvaril koncept, ki si ga delijo vsi filmi. Eden izmed skupine mladih dobi vizijo, v kateri zaradi nesreče mnogi izgubijo življenje, nato pa po znanem vzorcu naredi vse, da bi se rešili nesreče, ki se tudi dejansko zgodi. Ker pa je smrt maščevalna, bo tako ali drugače prišla do duš, ki si jih je želela dodati v zbirko.
Med najbolj groteskne smrti se uvrstijo postelje v solariju, masaža, laserska operacija oči, magnetna resonanca, gimnastika, dvigovanje uteži in kuhinjski ter kopalniški prizor iz prvega filma. A kljub groteskni grozoti prizorov, ki je iz filma v film tekmovala s predhodniki, se nič ne more postaviti po robu uvodnemu prizoru drugega filma.
Avtocestna nesreča velja za enega najbolj mojstrsko zgrajenih prizorov v svetu grozljivk. Protagonistka ima slutnjo verižnega trčenja, v katerega je vpleten tovornjak s slabo zavarovanimi hlodi, ki se osvobodijo in sprožijo grozljive posledice. Prizoru pomagajo praktični in posebni učinki v grafičnih in počasnih podrobnostih: škrtanje kovine, prevračajoča vozila, leteča in goreča telesa. Vsak udarec je brutalen, vsaka posledica pa usodna.
In zakaj je prizor še posebej grozljiv? Ker je tako vsakdanji. Zaradi zasidranosti prizora v realnosti, ta za razliko od nadnaravnih morilcev ali hiš s strašili, ustvari resnični strah. Kot trenutek, ko v temi hodimo po stopnišču, ob tem pa nas spreleti občutek, da nekdo hodi za nami. Vsakdo, ki se je kdaj peljal po avtocesti, je verjetno srečal tovornjak, ki je prevažal tovor zloveščega videza. In v resničnem svetu vemo, da se nesreče dogajajo. Prizor se dotakne povsem običajnega strahu avtomobilske nesreče in ga poveča v popoln odziv na travmo.
Kar je franšizo Brez povratka ločilo od drugih, ki so nastale ob prelomu tisočletja, je odsotnost oprijemljivega antagonista. Ni zamaskiranega morilca, nobene demonske prisotnosti, je samo ideja o smrti sami, poosebljeni kot sila, s katero se ni mogoče pogajati ali jo prehiteti. Tovornjak to odlično povzame, čeprav je vredno omeniti, da se smrt v franšizi vedno odloči za filmsko groteskne smrti in ne možgansko kap ali kaj podobnega.
Koncept je bil vedno, kako v preprostem dnevu najti dovolj naključij za krvavo smrt. Ta je ključen za psihološki učinek filma, ko pogledujemo po svojem domovanju in vidimo, kaj vse bi nas lahko ubilo, če bi bili v takem filmu. Za razliko od tradicionalnih grozljivk, kjer se morda počutite varne podnevi ali v družbi, Brez povratka nakazuje, da lahko grozljivka udari v vsakem trenutku. Celo rutinske dejavnosti, kot so vožnja v službo, striženje, obisk gimnastičnih vaj, so lahko smrtonosne.
Dediščina paranoičnih trenutkov
Dolgoročni kulturni učinek tega prizora je zlahka opazen. Objave na družabnih omrežjih se redno nanašajo na strah pred vožnjo za tovornjaki s hlodi, cevmi (Jama groze) ali kakršnim koli tovorom, ki bi lahko poletel po zraku. Cela generacija se nagonsko izogiba takim vozilom, ne zaradi statističnega tveganja, ampak zaradi tistega nepozabnega trenutka.
Film je uspel ustvariti trajno povezavo med specifičnim vizualnim in visceralnim strahom, še dolgo po tem, ko je bilo filma konec.
Seveda si franšiza Brez povratka ni izmislila strahu pred prometnimi nesrečami, a ga je izkristalizirala v živo in trajno podobo. Prizor že več kot dve desetletji preganja občinstvo, ki filma ni videlo že več let. Tudi sicer je franšiza s svojo značilno mešanico domiselnih smrtnih prizorov in eksistencialne groze ustvarila edinstveno nišo v žanru.
Prizor je dokaz moči vizualnega pripovedovanja zgodbe, da lahko eno samo zaporedje vpliva na to, kako ljudje vozijo že desetletja. Ni le prestrašil občinstva v kinu ali pred ekranom, temveč jih je preoblikoval do določene mere. In zaradi tega so ti nekoliko bolj zaskrbljeni, ko na cesti vidijo tovornjak s hlodi.
Urednik portala Student.si
