Oblikovalci so ponovno na nogah, saj je pisava ‘papyrus’ prejela še eno odebelitev na največjem filmskem platnu. Avatar Jamesa Camerona je nazaj, tokrat z le triletnim premorom, in še enkrat prinaša najbolj dovršeno računalniško animacijo in vizualne učinke, kar so jih videle naše oči. Še enkrat smo preseljeni na Pandoro, kjer se vojna med Na’Viji in človeškimi kolonisti nadaljuje.
Avatar 3 nas popelje na Pandoro
Takoj po koncu drugega dela, v katerem sta Neytiri (Zoe Saldana) in Jake Sully (Sam Worthington) izgubila svojega najstarejšega sina Neteyama, vidimo, kako to vpliva na njiju in njuno družino.
Neytiri se preda svoji veri, Eywi in prednikom, Jake pa se mentalno vrne v stanje vojaka oziroma marinca. Njuna hči Kiri ugotavlja, kako tesno povezana je z Eymo, matero vsega. Lo’Ak (Britain Dalton) po se po izgubi brata krivi za njegovo smrt – pri čemur žal ni edini – in skuša pridobiti zaupanje očeta, najti sebe in stopiti v čevlje vodje (postane tudi narator filma). Spider (Jack Champion) se kot edini človek, ki so ga sprejeli domačini, počuti kot izobčenec, še vedno pa ni prepričan, kje leži njegovo srce.
Na drugi strani se kolonisti na čelu s poveljnico Ardmore (Edie Falco) ukvarjajo z vprašanjem, kako ubiti Sullyjeve in pri tem nadaljevati s kitolovom, ki jim prinaša milijarde na milijarde. Svojo agendo ima tudi neumrljivi Quaritch (Stephen Lang), ki skuša še vedno na vse pretege uničiti klan Na’Vijev, pri tem pa odkriti svojo lastno podobo. Kaj pa se zgodi, ko se v vojno vpletejo še Mangkwani, ognjeni klan Na’Vijev, ki jih vodi krvoločna Varang (Oona Chaplin) in postavijo na stran ljudi?
Vizualni spektakel, a z veliko ponavljanja
James Cameron je spet poskrbel za vizualni spektakel, ki mu ni para. Gre za tako dobro ustvarjen svet, da je tudi pršenje vode prepričljivo do te mere, da moramo sami sebe prepričevati, da vode niso dejansko posneli. Manjše kritike drugega filma, češ da gre za dokumentarec o naravi, so ustvarjalci očitno vzeli v zakup in zdaj predstavljajo najhitrejši tempo v trojici filmov. Ta zaključuje zgodbo, ki so jo ustvarjalci bolj ali manj uspešno razpeli v dva filma, ki skupaj trajata skoraj sedem ur.
Cameron je tako v zadnjih letih dejal, da je zgodbo drugega filma najprej razdelil v dva filma, nato pa tretjemu začel dodajati elemente, ki so sprva pripadali četrtemu in petemu. O slednjih je bilo v zadnjih tednih veliko govora, saj režiserju očitajo, da se preveč posveča Avatarjem in bi lahko snemal kaj boljšega in bolj pomembnega. Na te očitke odgovarja v svojem slogu, o morebitnih nadaljevanjih pa pravi, da bo treba počakati, kako uspešen bo ‘Avatar 3’. Ta kot rečeno zaključi zgodbo, ki je vezana na vodni in ognjeni klan domorodcev.
Zaradi delitve v dva filma se, bistveno bolj kot pri predhodniku, ustvarjalci ujamejo v past ponavljanja. Če bi drugi film postavili ob bok tretjemu, bi našli le nekaj oprijemljivih razlik, ki se ne nanašajo na samo strukturo zgodbe, temveč na posamične elemente. Zna se zgoditi, da se bo marsikateri gledalec vprašal, če je zgodba sploh vidno napredovala v primerjavi z drugim filmom.
Prepričljiva osnova in novitete
In morda se zdi za zgodbo, ki dokaj prepričljivo predstavi tematiko žalovanja, sprejemanja izgube in ponovnega povezovanja družine, taka kritika celo nepravična. A ko si zgodba vzame šest ur in pol gledalčevega časa, je lahko ta kritika jasna in glasna. Znotraj te tematike blesti Zoe Saldana, ki je tokrat na srečo postavljena v ospredje zgodbe in jo nosi na svojih ramenih, čeprav film pokaže, da to žezlo prevzema mladi Lo’Ak. Ta prevzame tudi vlogo naratorja, ki je do zdaj pripadala Worthingtonovemu Jaku. Tako kot je prepričljiva Pandora kot imerziven planet, je prepričljiva tudi družina Sully, za katero si želimo, da živi mirno in srečno življenje.
Da se to ne bo uresničilo kaj kmalu pa skrbi Quaritch, ki v svoji avatarski podobi povzroča kaos na planetu. Ko se mu ponudi priložnost, da svoje moči združi z ognjenim klanom, se mu zaradi Varang, ki jo še kako prepričljivo odigra Oona Chaplin, odprejo nova vesolja razmišljanja in razumevanja. Podobno zgodbo, a z manj uničevanja, ima Kiri (Sigourney Weaver), ki ugotavlja, kako tesno vez ima z Eywo in Spiderjem, ki se večino filma ukvarja s tem, kako priti do nove baterije za svojo masko.
Cameron v omenjenih razmerjih ponudi nekaj novitet, ki bodo po eni strani dobrodošle v nastavljenem svetu, a hkrati ne bo nič čudnega, če bi ob njih zastrigli z ušesi. Včasih si film dovoli in je dovolj pogumen za take reči, spet drugič pa uporablja mrežasto narativo, s katero se odloča za stran poti, iz katerih se liki (pre)hitro vrnejo. To sicer pomaga pri tempu filma, a tudi več minutaže. Tu je treba poudariti, da tri ure in dvajset minut redko minejo tako hitro kot na Pandori. Čas tam pač teče drugače.
Avatar je še vedno imerziven, a preveč spominja na boljše predhodnike
Marsikateri gledalec, tudi najbolj goreči privrženec franšize, se zna soočiti z vprašanjem »Kdaj vizualni čudeži ne pretehtajo običajne zgodbe?« Vprašanje, ki je povsem na mestu, odgovor nanj pa bo našel vsak posameznik. V dotičnem primeru recenzenta si lahko dovolim, da sem kot velik ljubitelj Avatarja nekoliko ravnodušen, ker so okvirji zgodbi preveč podobni predhodniku in te ne peljejo naprej toliko, kot bi si v popolnem svetu želel.
Vidi se težava raztegovanja v dva dela, kjer pri tem filmu ne gre za kulminacijo v slogu zadnjega Harry Pottra, ampak bolj za enega od vmesnih delov. In tu se je pokazala težava, da Cameron v treh filmih še ni jasno sporočil, kam ti filmi pravzaprav vodijo. Obljubljal je revolucijo, nevezano na vizualne učinke, temveč zgodbo. Tega za zdaj še ni bilo.
Avatar: Ogenj in pepel je vizualna poslastica in še enkrat spektakel leta. S prepričljivo osnovno zgodbo, igralskimi predstavami in nekaj novitetami bo povsem zadovoljiv zaključek leta, ki pa preveč reči ponavlja od predhodnikov, namesto da bi ju pričakovano nadgradil.
Urednik portala Student.si
