Ko zgodba svoje življenje prične kot knjiga, v tem primeru biografska, vstopi v svet s posebno intimnostjo. Bralci se z liki srečajo zasebno, skozi notranji monolog, opise in dogodke, ki se odvijajo v tempu pisane besede in bralca samega. Ko isto delo postane film, se intimnost premakne v drugačen svet. Preoblikujejo se podobe, igralske predstave in režiserske odločitve, ki izvirnik ustvarijo na povsem drugačni ravni senzibilnosti.
Belo se pere na devedeset je tisti mejnik, ki je nekaj premaknil na slovenski literarni sceni, a še pomembneje, nekaj je premaknil v bralcih in družbi. Odprla je pogovore o minljivosti, bolezni in smrti. Film bi – upamo – znal storiti isto, čeprav je njegova največja težava ta, da je do knjige zvest tako hudo, da mu precej škodi. In če že ne bo odpiral src, bo z odpiranjem gledalčeve denarnice vsaj pokazal, da lahko slovenski film spet postane uspešnica.
Belo se pere na devetdeset: Težka naloga za film
Belo se pere na devetdeset je zgodba o Bronji Žakelj, ki jo spremljamo skozi različna obdobja. Ko zaradi raka izgubi mamo, se mora pri zgodnjih dvajsetih s to boleznijo soočiti še sama. Zgodba o bitki za življenje in neomajnosti duha je polna nostalgije osemdesetih in nekih drugih časov, a zimzelena je prav vztrajnost optimizma v najhujših trenutkih življenja.
Vsaka adaptacija upravičeno nosi breme pričakovanj. Vedno sta v ospredju vprašanji, ki se dotikata zvestobe tonu, tematikam in likom romana ter predelave zgodbe v povsem drug medij, ki se premika in plove drugače. Prav tako bo v prihodnje filmu, kot v preteklih letih knjigi, težko očitati pomanjkljivosti, saj gre za resnično zgodbo in navsezadnje za še kako resnično osebo. A pogosto se zgodi prav to, da je pretirana zvestoba knjigi največja težava filma, ki preprosto ne more imeti iste strukture.
Če Lea Cok ni odlična, film propade
Začnimo z izjemnimi rečmi. Lea Cok kot Bronja je ena najbolj prepričljivih filmskih vlog v naših prostorih. Marsikateri prizor brez njene igre ne bi deloval in s tem bi že v osnovi padel celoten izdelek. Takisto velja za vlog mlade Bronje, kjer se odlično odreže Mei Ribič. Najbolj pričakovana je bila vloga Bronjinega očeta, kjer lahko potrdimo, da gre za najbolj prepričljivo vlogo Jurija Zrneca v njegovi karieri. Tu je film ujel simpatičen trend, kjer je Zrnec znan po vlogah, kjer se rad dere in kolne. Njuna vez oziroma postopna odsotnost slednje je tisto, kar film prevleče s tonom knjige.
Tudi načeloma igralska zasedba, ki jo sestavljajo še Tjaša Železnik, Iva Krajnc, Saša Tabaković, Polona Juh, Žiga Šorli, Jaka Mehle in Vladimir Tintor, opravi nadvse prepričljivo delo. Nekoliko nenaravno deluje le Anica Dobra kot Dada, sicer mnogim najljubši lik iz knjige. Povsem drugače je s humorjem, ki sodeč po odzivu občinstva ne bo naletel na gluha ušesa.
S tehničnega vidika sta režiser Marko Naberšnik (Petelinji zajtrk, Šanghaj) in direktor fotografije Maks Sušnik (Sarajevo safari, Poj mi pesem) film prevlekla z nekoliko nostalgično barvo, ki spominja na fotografije iz osemdesetih. To film loči od večine današnjih, ki se težko ločijo od precej sterilnih barv in minimalizma. Naberšnikov film je barvit in čaroben. Trud in delo scenografov, kostumografov in vseh, ki so morali iskati zavoje starih 57, značilne kuhinjske omarice in ostale izdelke, sta vidna v vsakem prizoru.
Bi lahko tu govorili o pretiranem zanašanju na nostalgijo? Verjetno. Res se film dogaja v osemdesetih, a številni prizori so pozicionirani z željo, da izpostavijo neke vrste nostalgični product-placement. Kot nekomu, ki obžaluje, da je zavrgel staro Gorenjevo kuhinjsko tehtnico, mi ni žal posmehov ob Benkotu, Unionovih steklenic, mleku v vrečki in drugih. Če je kdaj obstajala mašinerija za ustvarjanje nostalgičnih trenutkov, je to Belo se pere na devetdeset.
Visoki vrhovi, nizke globine – scenarij ni uspel
Ko film zadane vrhunce, jih zadane v piko. In ko pade na tla, zabobni. Dve uri in pol trajajoč film bolj ali manj ohranja strukturo in narativ knjige. Prav ta pretirana zvestoba, ki odsotnosti nekaterih poglavij/prizorov navkljub, povzroči, da je film razvlečen in trpi za hudim valovanjem tempa. Če glavna dogodka delujeta kot kulminacija klasičnega poteka filma in bi v popolnem potek zgodbe delovala kot čustven vrrhunec, se scenarij odloči, da bo v film dodal še nekaj dogodkov. A težava je v nepovezanosti in nič več naravnem toku. Struktura knjige to lahko dokaj enostavno opraviči, film žal ne.
Tako se film, ki mu bolj ali manj brezhibno uspeva časovno preskakovanje, v drugi polovici zateče k epizodičnemu prikazovanju dogodkov, ki ne sporočajo nič drugega kot to, da so hoteli pokazati še to in to. Zelo težka in pogumna je odločitev, da je v redu, če nekaj izpustiš.
Vse, kar so zastavili v uvodu, bolj ali manj preskočijo ali izpustijo. Predstavljeno je življenje povprečne slovenske družine pred razpadom Jugoslavije, pri čemur se nato iz dejanskega dogodka ne razvije nič razen omemba, da mora nekdo po izgubi službe oditi v eno izmed držav. Zaradi epizodičnosti oziroma slabe uporabe slednje se dogodki vrstijo – diploma, ozdravitev, razhodi, razmerja, prekariat, služba in nosečnost – brez rdeče niti.
Za film, ki prikaže tak razpon časa, so tradicionalni razvoji likov neobstoječi. Izjema je Bronja, a le z navezo njene bolezni in ozdravitve. Tako je pač življenje, kajne? Zgodba si pusti preveč odprtih vprašanj, kar sicer ne bi bila težava, če ne bi bila tako jasno izrazita težnja po vključevanju takega števila dogodkov.
Belo se je opralo z rdečo nogavico
Belo se pere na devetdeset bo gromozanski hit, to je jasno. Mnogim bo ostal v spominu, ker za slovenske razmere v filmu prinaša še nevideno obravnavo tematike. Prav tako je jasno, da ima film velike težave v scenariju, ki ene najbolj pomembnih slovenskih knjig ni uspel preoblikovati v drug medij. Za vsak uspeh tehničnega vidika je tu neuspeh zgodbene strukture, ki na koncu privede do večjih težav. Gre za dokaj pozabljiv film, ki ima to srečo, da je zasnovan po prekrasni knjigi, in mu hkrati uspe še nekaj izvrstnih prizorov.
Urednik portala Student.si
