Eden od režiserjev, ki bi po mnenju poznavalcev in filmskih ljubiteljev že imeti oskarja za režijo, je brez dvoma Paul Thomas Anderson. In s filmom Ena bitka za drugo (One Battle After Another) bi lahko zapisali, da je oziroma bo prišel na vrsto.
Ker je menil, da se bo njegova ljubezen do knjige Vineland avtorja Thomasa Pynchona postavila med doseganje cilja po kvalitetnem filmu, je predelavo za nekaj let opustil. Šele, ko je spisal bolj ali manj nepovezane sekvence, jih je nato prepredel z esenco romana skozi revolucionarsko gibanje in razmerje očeta in hčere.
Revolucija je zdaj, Paul T. Anderson v najboljši formi
Bob (Leonardo DiCaprio) je nekdanji član revolucionarne skupine, znane pod imenom »The Franch 75«. Potem, ko so ujeli njegovo partnerko Perfidio (Teyana Taylor), se s hčerko skrije in v malem mestecu ostane skrit pred rokami zakona kar šestnajst let. A neumorni polkovnik Steven J. Lockjaw (Sean Penn) je njemu in zdaj najstniški hčerki Willi (Chase Infiniti) za petami. Začne se beg za življenje.
S približno 130 milijoni evrov gre za daleč najdražji film v Andersonovi karieri, z zanimivim podatkom, da je bil do zdaj s 40 milijoni najdražji prav predhodni Sladičeva pica. Ena bitka za drugo je visoko leteči in nadvse ambiciozen avanturistični film, ki bo zadovoljil vsem potrebam filmskih sladokuscev. Paul Thomas Anderson je z nekaj leporečenja nadgradil samega sebe. V številnih aspektih se film postavi ob rob njegovim najboljšim, čeprav je tudi te sila težko izbrati. Prav zaradi tega lahko stavek, da gre morda za najboljši film v režiserjevi karieri pomeni toliko več, če govorimo o Andersonu.
Igralske predstave, ki navdušijo
Z ekstremno zabavno in kaotično vlogo Leonarda DiCapria in mladostniško energijo Chase Infiniti je esenca filma v razmerju starša in otroka v varnih rokah. In ko film v prvi tretjini sloni na še bolj kaotični in še bolj revolucionarsko nagnjeni vlogi Teyane Taylor, preostanek filma popolnoma pripade Seanu Pennu. Ta odhaja po svojega tretjega oskarja, o tem verjetno ni dvoma.
In ko je govora o tretjinah, zna biti najmanj neposredna in v primerjavi s preostalimi za peščico minut predolga. Glede na to, da je Anderson po testnih ogledih film že skrajšal za deset minut na končnih 162, je teh še vedno veliko. A pripadnost gledalcev si bo film priboril v trenutku, ko se začne osnovna zgodba – lov na Boba in hči.
Takrat eksplozije revolucije in nepredvidljivost dogodkov zamenja policijski pregon z rdečo nitjo maščevanja in sovražnih dejanj. Nič čudnega ne bo, če bomo v prihodnjih tednih videli nekaj prispevkov in pogovorov o tem, ali je pametno tak film v ZDA predvajati v tem trenutku. Podobno je bilo lani z Garlandovo Državljansko vojno.
Andersonu bo slavje prinesla talentirana ekipa
Iz filma lahko izluščimo tudi aduta s pod-adutom. Zadnji je Johnny Greenwood, skladatelj, ki je z Andersonom sodeloval pri filmih Tekla bo kri, Gospodar, Skrivna pregreha in Fantomska nit, ustvarjal pa tudi za oskarjevske filme Moč psa, Pogovoriti se morava o Kevinu in Spencer. A pri skoraj tri ure trajajočem filmu je že od prve minute jasno, da scenarij višje povzdiguje montažer Andy Jurgensen, ki je režiserja več kot očitno navdušil pri njegovem zadnjem filmu. Enako je z direktorjem fotografije, Michaelom Baumanom, ki poskrbi za nekaj izvrstnih prizorov pregona. Ko film zateče, ga ni več moč ustaviti. Lahko le uživamo na poti in ta je spektakularna, ko govorimo o filmski izkušnji.
Film je kandidat za številne oskarjevske kategorije in najbolj očiten prejemnik zlatih kipcev. Ena bitka za drugo mogoče ni najboljši film v Andersonovi karieri, a obenem ni nič narobe, če bi ga za to oklicali. To bi lahko nekako takole: Ena bitka za drugo je lahko najboljši film v karieri Paula Thomasa Andersona. In če ni to, pa je zagotovo tisti, ki mu bo prinesel več kot zasluženo slavje na najbolj pomembnih ceremonijah.
Urednik portala Student.si
