Da bo Slovenijo zakrpal film je utopija. Kot bi bilo utopično pričakovati, da se ne bi uresničilo to, pred čimer je opozarjal glavni igralec z besedami: »Kdor bo nekulturno izrabljal ta film za dnevno politiko, za razkol, ki ga še vedno nismo zacelili, je ničvreden človek.« Zakaj Exodus 1945: Naša kri v javnosti ne bo pohvaljen tako, kot si verjetno zasluži?
Exodus 1945, ko se spreta Marcel in nadškof
Exodus 1945: Naša kri je film, navdihnjen z resničnimi dogodki tistega maja 1945, ko so številni zapustili Jugoslaviji in prebežali v Avstrijo. Zdravnika dr. Valentin Meršol (Jernej Kuntner) in dr. Janez Janež (Matevž Müller) se odločita z družinama vkrcati na sanitetni vlak poln domobrancec, večinoma ranjenih, in skušati preživeti to, kar bo na območju Slovenije sledilo zmagi nad nacisti. A ko izvesta, da vlak verjetno ne bo dosegel cilja oziroma ga tam klavrn konec, se morata soočiti z resnico, da vseh ne bosta uspela rešiti.
Mnogi s pogledom v zgodovino priznavajo na obstoj več resnic sočasno, kar je vsekakor pravilen pogled. Tako smo lahko že pred ogledom filma, predvsem na podlagi kratkih filmov Studia Siposh in zgodbe kot take, vedeli, kaj se bo zgodilo. Za to ni treba biti znanstvenik na raziskovalnem centru, saj se specifičnost medsebojnih odnosov v Sloveniji iz vsakodnevnih pogovorov o politiki (žal) preseli v pogovor o filmu, ki je dovolj pogumen, naiven ali neumen, da se je lotil te tematike.
Imamo lahko svoje mnenje, a po ogledu filma je povsem jasno dejstvo, da ne glede na to, kako dober bi bil, bi lahko napovedali, kakšno mnenje bosta imela Marcel Štefančič jr. in nadškof Stanislav Zore, ki se je odločil po desetletjih Marcelovih uvodnih nagovorov oddaj stopiti v svet filmskih kritikov. Tako si ni treba lagati: vemo, kaj je in predvsem kakšen film je. Studio Siposh ustvarja določene filme in ne verjamem, da bo po nebroju kratkih filmov, ki so jih ustvarili, prav ‘Exodus’ tisti, ki bo Slovenijo zacelil ali razklal. Realizem preprosto ni le sredinska točka med optimizmom in pesimizmom.
Jasno je, da si je večina bralcev te in drugih recenzij – ki so še vedno redke – že ustvarila mnenje o filmu oz. ima izklesano mnenje o ozadju zgodbe, ki jo pripoveduje. Zaradi tega se zdi nesmiselno še enkrat posegati v to, zakaj film ne pokaže tega ali onega.
V svojih šestdesetih minutah se film brez, da bi zmotil ali pretirano navdušil eno od političnih strani, »drži« približno devetdeset odstotkov. Preostalih deset odstotkov pa je precej na nos klišejskih in si za preočitnost dovoli nekaj dodatnih sekund prizora ali kar prizorov, zato bodo prsti zarbeli tiste, ki so komaj čakali na najmajši trenutek šibkosti ustvarjalcev pri predajanju sporočila. Podobno je skozi sito uhajalo uspešnici Zvok svobode (Sound of Freedom, 2023) studia Angel, ki bi ga lahko na prvo žogo opisali kot ameriški studio Siposh.
Film prepriča s tehničnega vidika
Exodus 1945: Naša kri zna prepričati gledalca in pri tem ne uporablja čarovniških trikov, s katerimi gledalca začara, da verjame eni ali drugi strani slovenske zgodovine. To uspe z nekaj filmskimi potezami, ki jih David Sipoš z ekipo uporabi v svojo korist. V prvi vrsti je to zagotovo izgled filma. Zgodovinskih filmov se sicer drži nepisano pravilo, da so dražji, saj morajo veliko denarja zmetati v vrtenje časa nazaj. Tu ekipa z nizkim proračunom – ni še znana višina, a za začetek so potrebovali 250 tisoč evrov – naredi to, kar je do določene mere uspelo drugi uspešnici Belo se pere na devetdeset. Kostumi so odlični.
Režiser jasno ve, kako uporabiti temo in zgodbo, da mesto ne razkrinka dejstva, da so snemali sedemdeset let kasneje. Uporabi tudi nekaj posnetkov z droni, ki predvsem v zaključnih prizorih izkoristijo število statistov, ki so jih imeli na voljo. Kolone ljudi so nekaj, česar v slovenskih filmih ne vidimo. In če se je za vsakega našel še pristen kostum, je to brez dvoma velik uspeh ekipe za kamero. Prav za kamero bi se našli največji aduti Exodusa, saj se la hko vpeljana in že izkušena ekipa po videnem kosa z najboljšimi v regiji. Morda gre za manjši kvarnik, a zlom noge enega izmed vojakov je eden najbolj prepričljivih in grotesknih prizorov v slovenski filmografiji.
Krajši igrani čas in prepričljiva igralska zasedba
Zgodba se naslanja na uro igranega časa, kjer se lahko gledalcu sproži premislek o tem, zakaj slovenski filmi z majhnim proračunom preprosto ne ciljajo na krajši igrani čas. S tem bi na papirju rešili težavo tempa, proračuna in končnega izdelka. Seveda ni tako preprosto, a pri Exodusu prav to deluje. Film ne upočasnjuje svojega tempa niti ko se sanitetni vlak ustavi oziroma ustavlja.
Velika večina dialoga je dodelana, čeprav bo nekaj stavkov zbodlo v oči zaradi vsebine ali povzročilo zavijanje z njimi. Vseeno pa gre lažje, če dialog izrekajo Jernej Kuntner, Alenka Tetičkovič, Matevž Müller, Robert Prebil in drugi. Preko njih in predvsem Maše Tiselj in Valerije Trček film ohranja temeljno sporočilo o preživetju, soočenju s smrtjo in vprašanjem, če bi zadnje trenutke izkoristili za pomoč drugim ali begu za svoje življenje. Za hitro ganjene gledalce prinaša tudi nekaj čustveno močnejših trenutkov.
Film, ki je boljši od kritik, ki letijo na slovenski razkol
Exodus 1945: Naša kri je film, ki ne bo nikoli prišel v pravem času, saj Slovenija nanj ne bo nikoli v celoti pripravljena. Ne glede na to pa je vsaj s tehničnega vidika izpiljen filmski izdelek, ki zlahka prekrijejo nekaj trenutkov, ki zbadajo v nežnost slovenskega političnega mehurčka. Ta je že tako leta pripravljen, da poči, a film ne bo krivec za to.
Urednik portala Student.si
