Gaza, 29. januar 2024. Prostovoljci Rdečega polmeseca se oglasijo na klic v sili. Na drugi strani linije je šestletnica, ujeta v avtomobil sredi sovražnega ognja z eno prošnjo: »Prosim, pridite pome.« Medtem ko poskušajo ostati z njo na liniji, morajo storiti vse, da bo lahko do nje prišla reševalna ekipa. Glas Hind Rajab.
Deklica, ujeta v avtomobilu, prosi za pomoč
Uvodni prizor prikaže skupino prostovoljcev na terasi klicnega centra Rdečega polmeseca sredi Palestine. Gre za prvi in edini prizor, ki je miren in z njim skladen tudi prijem kamere. Ta nas ob sprejemu klica postavi v skoraj dokumentarni vidik očividca, ki stoji ob prostovoljcih. Premika se okoli miz, s hitrostjo tistih, ki želijo rešiti premnoge žrtve.
Režiserka Kaouther Ben Hania, ki nam je v zadnjih letih predstavila filme, kot sta Mož, ki je prodal svojo kožo (2020) in Štiri hčere (oskarjevska nominacija za najboljši dokumentarni film, 2023), predstavlja film, ki ohranja primesi dokumentarnega filma. Zvočni posnetek resničnega dogodka sredi genocida, ki smo mu priče v zadnjih letih – umrlih in ranjenih je že več kot 50 tisoč otrok –, je postavila v osredje filma, ki bo v srce gledalca udaril nadvse brutalno in realno.
Direkten film o brezupnosti posledic vojne
Čeprav se dogaja sredi genocida, vojne in nenehnih spopadov, ki jih od samega okvirja filma ni moč ločiti – nenazadnje je posledica slednjih – Glas Hind Rajab ni vojni film. Vsaj ne povsem. In ko pomislimo na filme, ki resnične dogodke uporabijo za okvir svoje zgodbe in se pri tem ne požvižgajo na zvestobo, ki so jim dolžni, je tu drugače. Sedemdeset minut trajajoča zvočna mapa, ki je ohranjena od dogodka, ima nekaj osrednjega koncepta z Reality (2023). Tam se film v dialogu ne loči od posnetka, Ben Hania pa v tem doda približno dvajset minut, ki so ključne za to, da poda nekaj dodatnih informacij.
Čustev je veliko, prevladujeta žalost in jeza. Brezupnost situacije vre iz platna, ko skuša mladi in strastni prostovoljec Omar (Mataz Malhees) na vsak način pomagati deklici, a mimo pravil in stoičnega nadzornika Mahdija (Amer Hlele). Njegov antitip je nežna in čustvena sodelavka Rana (Saja Kilani), ki ji situacija jemlje moč do življenja. Ko v filmu minevajo minute in ure, mlada Hind pa pove, da se boji teme, so nohti že pogriženi, srce pa dodobra načeto.
Za to je kriva tudi hitra in na trenutke nestrpna montaža prizorov. In ko ji primešamo še glasbo in zvok, ki se vseskozi menja iz dejanskih posnetkov v filmsko dogajanje, je tudi iz tega vidika nadvse gledljiv in kakovosten. Pri tem je direkten, ne skriva simbolike in skritih adutov, temveč poda vse, kar ima.
In ko se gledalec obrne k vprašanju, zakaj ne pomagajo, če so samo nekaj minut stran, nam Mahdi pokaže fotografije umrlih reševalcev.
»Rekel sem si, da ko bom moral dodati še eno sliko, zaključim s tem delom,« pravi v enem izmed prizorov. V drugem pojasni, v kakšnem začaranem krogu dejansko delujejo, čeprav bi lahko v teoriji odkorakali na vojno območje in njene lokacije.
Glas Hind Rajab je rafal v srce in film, ki bo odmeval. Film, zaradi katerega se lahko svet še enkrat pogleda v ogledalo in vpraša, v čem je smisel vojskovanja.
Urednik portala Student.si
