Zakaj William Shakespeare napiše Hamleta, kako se z ženo Agnes soočata z izgubo svojega sina in zakaj so bili papirnati robčki najbolj iskan izdelek v Linhartovi dvorani? Na to je imel odgovore in bil hkrati posledica Hamnet, ki ga je režiserka Chloe Zhao posnela po knjižni predlogi Maggie O’Farrell.
Hamnet, zgodba o žalovanju in celjenju
V osnovi je Hamnet raziskovanje žalosti, razmerij, družine in tihih sil, ki sooblikujejo umetnost. Sicer ohlapno zasidrana v zgodovinskih dejstvih o smrti Shakespearovega edinega sina, zgodba namerno preusmeri pozornost stran od slavnega dramatika, da bi osvetlila svet žensk, katerih življenja so se vrtela okoli njega. Predstavi čustveno zgodovino, ki v ospredje postavlja sposobnost umetnosti in ljubezni, da rani, pozdravi in preoblikuje.
Hamnet v zgodovino ponovno postavi Shakespearovo ženo, v filmu (in romanu) poznano kot Agnes. Fenomenalno jo upodobi Jessie Buckley, ki se zdi tista, ki jo bo treba premagati za prestižne nagrade v prihajajočih mesecih. Njeno Agnes krasi okrepljena intuicija, zaznavanje čustev ljudi z dotiko in motenj v dogajanju okoli nje. Pa vseeno tu ne gre za mistiko v celoti, temveč poglobljeno empatijo, ki se razlikujejo od današnje retorike in racionalnosti. Skozi njen lik lahko Zhao v filmski obliki predstavi življenja mnogih žensk, ki so izgubljene v času, ker ne ustrezajo ‘zgodovini’.
Stara Anglija, njeni gozdovi in notranjost družinske domačije so lik zase. Direktor fotografije Łukasz Żal (Interesno območje) ponuja kuliso, kjer gozd meji na mističnost, dom na vse, kar je domačega, in z igralsko zasedbo ustvari nekaj močno zasidranega v melanholiji. Glasba Maxa Richterja (Prihod, Spaceman) je taka kot roman, najprej te rani in nato zaceli. Samo spomnite se njegove skladbe ‘On the Nature of Daylight’ in dovolj bo. Njegovo najboljše delo v karieri.
Zavezana naravi, zavezan umetnosti in delu
Še na prvi pogled bi se zdelo, da je film ustvarjen kot vaba za čustva in oskarje, a ni tako. Agnes je protiutež moževim ambicijam – ponovno odličen Paul Mescal – ki ga podeželsko naselje utesnjuje. Odide v London, družino pa za daljša obdobja pusti za sabo. Verjetno bo šlo pri nepoznavanju zgodbe za izjeme, a njegovo ime je izrečeno šele pri koncu filma, kar še dodatno priča o smeri same zgodbe.
Če Shakespeare išče London kot gledališče, jezik in delo, je Agnes zakoreninjena v zemlji, otrocih, zeliščih in naravi. Njun zakon je študija kontrastov. Zhao, tako kot O’Farrell, ne prepušča, da bi z naslanjanjem na lik velikana zgodovine iskala brezplačno zaupanje gledalca, temveč ga pridobi v dialogu in vezeh med liki.
Izguba, žalovanje in celjenje ran
In naslov nam pravi Hamnet. Z eno najbolj prepričljivih otroških predstav v filmih, mladi Jacobi Jupe, vloga iz papirnatih strani zaživi v simpatični, radovedni in nadvse pogumni vlogi. Kar je minimalnega na straneh, Zhao skozi besede in Jupe skozi otroško rajanje in skorajda viteško zvestobo ponese visoko med oblake. Njegov odnos s sestro dvojčico Judith (Olivia Lynes) simbolizira neprekinjeno povezavo, zaradi česar je grožnja njene bolezni – in posledično glavni preobrat v pripovedi romana – še toliko bolj uničujoča.
Oskarjevska režiserka je že dovolj izkušena, da trenutkov ne ustvarja melodramatično, temveč z zavedanjem, da se tragedija prikrade počasi v gospodinjstvo, ki se zaveda nevarnosti, a je vseživljenjsko povsem nepripravljena na tragični trenutek. Žalovanje v filmu tako ni le trenutek, temveč daljše in valovno obdobje, ki ga vsak član dojema drugače. Pojavijo se trenja med Agnes in možem, ki ni dovolj prisoten, a s končnim razodetjem jasno pokaže, da ne ve, kako delovati ob izgubi. Agnesina intuicija se po izgubi predstavi kot uničujoč faktor, ki ne pusti, da bi se rane zacelile. Navkljub poglobljeni empatiji glavne protagonistke, se ta sprašuje zakaj in si skuša na vse načine pojasniti tragedijo.
Za Shakespeara postane žalost nekaj, s čimer se ne more neposredno soočiti. Njegov odziv je značilen umik. Najprej čustven in nato fizičen, ko se poglobi v svoje gledališko življenje daleč od družine. Pa ponovno zgodba tega ne prikazuje kot zapustitev, temveč kot mehanizem spoprijemanja za očeta oz. moškega, ki svet razume verbalno in ne taktilno. Ne more ozdraviti svoje družine, niti se ne more prisiliti, da bi spregovoril o tem, kaj se je zgodilo. Njegova tišina postane oblika samozaščite in vir distance med njim in Agnes.
Preoblikovani sta tudi hčeri. Judith nosi krivdo preživele, saj čuti, da je bilo življenje dvojčka zamenjano za njeno. Starejša Susanna postane tihi stabilizator družine, v kateri je porušeno čustveno ravnovesje. Mojstrsko je prikazano dejstvo, da žalovanje ni singularno, temveč se širi, spreminja odnose, posameznike in strukturo življenja samega.
Film kot nekaj, kar rani in zaceli hkrati
Ko knjiga velja za eno najbolj čutnih v zgodovini, se je pojavilo vprašanje, če bo režiserki uspelo to melanholijo žalovanja preseliti v vizualno obliko. Če bomo kdaj govorili o popolnih filmskih predelavah knjig, bo Hamnet pri vrhu. Zasluženo, ker že leta in leta – če sploh kdaj – ni film deloval na tako čutni ravni.
Hamnet gledalca popolnoma sesuje in nato sestavi nazaj. Je filmska oblika kintsugija, kjer razbite delce posode sestavijo nazaj in zapolnijo z zlatom. Chloe Zhao preustvari zgodbo o minljivosti izgubi in celjenju. Pokaže, kako lahko umetnost nastane iz strtih src, kako ljubezen ostane tudi onkraj smrti ter potrdi, da so filmi lahko polnilci praznine. Film, ki občutljivo tematiko prikaže globoko osebno in brezčasno hkrati.
Urednik portala Student.si
