K-Pop je fenomen, o tem že leta ne ugibamo več. Pravzaprav je postal stalnica. Enako, kot je postala stalnica, da lahko animacijski studio Sony poskrbi za vizualno mojstrovino. Ko to dvoje združijo, postavijo na Netflix z uspešno marketinško kampanjo, se rodi eden največjih hitov v zgodovini pretočnih platform.
Netflixov največji fenomen do tega trenutka
KPop: Demon Hunters je z več kot 325 milijoni ogledov postal najbolj gledan izvirni film v zgodovini Netflixa in ta številka se samo še povečuje. Čeprav je film izšel že junija, je konec avgusta studio film poslal še v skoraj dva tisoč kin po Ameriki in Kanadi ter zaslužil devetnajst milijonov dolarjev – postal je najbolj dobičkonosen v zgodovini Netflixa, ki filmov sicer ne postavlja v kina na taki ravni.
In ko glasbo iz animiranega filma slišimo že skoraj na praktično vsakem koraku (korak preberite kot internetni video), je največji fenomen leta 2025 že vredno pogledati.
Animacija, montaža in glasba – v stiku s časom
V oči sočasno padeta dve reči. Prva je seveda animacija, ki jo je studio Sony po filmih Spider-Verse in Mitchellovi proti Strojem (Mitchells vs. the Machines) izpopolnil do potankosti. Redno se izmenjujeta 2D in 3D animacija, ki je v pravih rokah za gledalca prava paša za oči.
Ta nam predstavi svet, v katerem so pred davnimi časi demoni prežali na človeške duše in z njimi hranile svojega gospodarja Gwi-Maja. V odgovor so tri lovke na demone s svojimi glasovi ustvarile magično mejo z demonskim svetom. S časom so se lovke izmenjavale z namenom, da ustvarijo zlato mejo, ki bo demone za vedno izgnala iz sveta. Tako spoznamo trenutne lovke, K-pop glasbeno skupino Huntr/x. Sestavljajo jo Rumi, Mira in Zoey, ki jih je vestno izurila nekdanja lovka Celine. Medtem, ko ena od njih skriva temačno skrivnost, demonski gospodar Gwi-Ma na Zemljo pošlje pet demonov in jih spremeni v fantovski k-pop bend Saja Boys. Bolj, kot je demonska skupina uspešna, dlje so lovke od zlate meje. Ali jim bo uspelo?
In potem je tu hitrost montaže oziroma menjave prizorov, ki je ustvarjena za občinstvo, ki si je s celodnevnim premikanjem videjev in sličic uničila stopnjo pozornosti. Podobno težavo s prenasičenostjo je imel tudi drugi del Spider-Versa in je eden glavnih razlogov, zakaj tretjega dela še kar ni in ni – glavna težava je preobremenjenost animatorjev. In montažer Nathan Schauf je v preteklosti deloval na »naspidiranih« izdelkih, kot so Pingvini z Madagaskarja, kar delno pojasni odločitev rafalnega premikanja sličic. Verjetno je resnica nekje med načrtno odločitvijo, ki je sinhrona s stilom animacije, in ustvarjanjem tempa, ki pritiče izgubi koncentracije. Netflix si nikakor ne želi, da bi oči odvrnili od ekrana.
Za vsakim sumljivim prizorom (ne tako) subtilne seksualizacije oseb in predmetov je v filmu enako sumljivo poslušljiva pesem. Te so brez večjih težav na vrhu lestvic že več tednov. Če ste kadarkoli gledali K-dramo ali spremljali marketinške kampanje K-pop bendov, je oboje precej logično, saj gre za preslikavo resničnega sveta. Ob tem pa uspešno združi tudi misticizem korejske mitologije z modernim vprašanjem ‘Industry Plant vs. Nepo Baby’.
Več, kot bi pričakovali
Ne glede na to, da bo v glavi ostala najmanj ena pesem, bo animirani film ostal v glavah še nekaj časa predvsem zaradi prepričljivih protagonistk. Seveda pa je za to treba požreti nekaj nenavadnih odločitev, saj je jasno, da je lahko »paradižnik še tako okusen, a če ga nekdo ne mara, mu to ne pomeni nič.«
Kpop: Demon Hunters je brez dvoma največji animirani hit zadnjih let, ki pa ne bo za vse. Ciljna publika je jasna in četudi številni izven nje ne bodo našli veliko oprijemljivega v animiranem filmu, ta izven okvirja pesmi in k-pop kulture ponuja tudi preizpraševanje o pripadnosti, odločitvah preteklosti in prijateljstvu. Če se bo pri koncu leta – ali celo desetletja – znašel pri vrhu seznama najboljših, se ne bi čudili.
Urednik portala Student.si
