Skozi svojo zgodovino človeštvo spremlja tragične romance. Enako je v filmskem svetu, kjer smo romantične filme z žalostnim koncem najpogosteje spremljali v zadnjih dvajsetih letih, ko je po velikem pompu sredi preteklega desetletja ta žanr počasi poniknil. In kaj se zgodi, ko ga skušajo obuditi?
Romantični filmi, ki nimajo vedno sanjskega konca
Verjetno se še mnogi spomnijo filmov, kot so Spomin v srcu (A Walk To Remember, 2002), Krive so zvezde (The Fault in Our Stars, 2014), Ob tebi (Me Before You, 2016) in nato še tiste zaključnega vala, kot so Brez dotika (Five Feet Apart, 2019), Vsaj en popoln dan (All the Bright Places, 2020) ter holivudski prvenec Mitje Okorna Leto življenja (Life in A Year, 2020).
Pri koncu obdobja je šlo večinoma za filmske predelave YoungAdult romanov, ki so imeli utrjeno bralno občinstvo, a zaradi številnih sprememb na veliko platno so filmi sčasoma zamirali. V zadnjih petih letih z izjemo dveh omenjenih nismo videli nobenega, vsaj ne na opaznejši ravni. Do trenutka, ko je Netflix postregel s predelavo knjige My Oxford Year ameriške pisateljice Julie Whelan.
Zmešnjava idej, ideologij in poetičnih navdihov
Film je bilo treba oceniti zgolj na podlagi filma, saj knjige pred ogledom nismo prebrali. Scenarij je napisal Allison Burnett, katerega pretekli filmi nakazujejo na smer (ali pa kakovost), ki jo je ubrala Netflixova romanca. Dejstvo, da je na režiserski stolček sedel Iain Morris, ki je v preteklosti ustvaril serijo The Inbetweeners, režiral Kaj vse počnemo v mraku in s Taiko Waititijem napisal Še en gol za zmago, je poskrbelo za več zmede kot razlage. A ker sta v glavnih vlogah Netflixova princesa Sofia Carson (Purple Hearts, Carry-On, The Life List) in princ Corey MyIchreest (Queen Charlotte), lahko že pred ogledom precej točno uganemo, kam pes taco moli.
Anna De La Vega je inteligentna ameriška študentka, ki za eno leto odpotuje v Anglijo, da bi na oxfordski univerzi študirala viktorijansko poezijo. Že prvi dan jo z avtom poškropi arogantni, a prelesni Jamie Davenport. Kasneje izve, da bo prav on poučeval enega od njenih predmetov. Sprva se drug drugemu posmehujeta, a kmalu preživita zabaven večer, v katerem Anna prvič obišče pub. Med njima se splete iskrena vez, ki pa jo prekine tragična novica o enemu izmed njih.
Film bo gledan, ne bo pa spremenilo kvalitete
Film bo zaradi svoje romantične tendence med Netflixovimi gledalci pri vrhu seznama najljubših deset. A priljubljenost izdelka ni razlog za njegovo kvalitete.
Moje oxfordsko leto je precej fazanski film, ki ve, kam želi iti, a ne ve, kako bi in kako bo tja prišel, če si izposodimo žargon za prvi letnik faksa. Zgodba si za svoje ozadje izposodi nekaj, kar bežno spominja na ljubezen do pisane besede, kot so jo izkazovali Društvo mrtvih pesnikov, Zaljubljeni Shakespeare in Bartonova akademija.
In če paru protagonistov verjamemo, da sta zaljubljena, ne moremo verjeti, da še vedno nastajajo filmi, ki so podvrženi holivudski fascinaciji nad razmerji med učitelji (pripravniki) in študenti. Že tu obvelja, da ne gre za romantičen film, temveč v najboljšem primeru bizarno ali fetiš romanco – vsaj do določene mere.
Nekaj prizorov, ki jih režiser predstavi, je sicer prepričljivih in spominjajo na tiste iz filmov Pred zoro in Polnoč v Parizu. A teh je premalo, saj film klub univerzitetnemu ozadju deluje prazno in brezdušno. Ta opis bi lahko sovpadal s tematiko druge polovice filma, za katero ne moremo reči, da ni dodelana, temveč ni premišljena preko klišejskih likov in osebnosti. Še preden pa se gledalci v tej dvourni romantični drami prebijemo do tja, moramo spremljati nepredvidljivo dogajanje, ki ni pohvalno, saj je tu jasno, da ustvarjalci niso vedeli, kaj jih čaka na naslednjem A4 listu.
Brezdušna romanca, ki brcne v prazno
Čeprav je marsikdo na predelavo knjižne uspešnice Johna Greena gledal z viška, se iz leta v leto kaže, kako mojstrsko je zgodba Krive so zvezde nagovorila tematiko ljubezni in izgube. Moje oxfordsko leto se trudi zadeti to bistvo, a zgreši že v osnovi, pa čeprav so producenti bolj ali manj isti.
Liki naj bi ljubili poezijo, a bolj ljubijo sami sebe, svoje nedodelane različice, ki so skupaj s prepričljivo in koherentno zgodbo obstale nekje na tleh scenaristične sobe. Ne poezija, bolj gre za Pinterest opise – brez bistva in vsebine, samo fasada.
Urednik portala Student.si
