Ohcet (Svadba, 2026) je hrvaški hit stoletja, ki v kina širom Balkana privablja na tisoče radovednih gledalcev. Vsi bi se radi prepričali, če gre res za najboljšo komedijo in s tem film, ki bo povezal nekdanje države Jugoslavije. Ker je snemanje nadaljevanja že potrjeno, lahko zagotovo rečemo, da gre za enega najbolj uspešnih filmov regijske filmografije, o drugih tezah pa bi se dalo razpredati.
Ko se zaljubita Hrvatica in Srb sledi kaos
Ana in Nebojša sta mlad par, ki pričakuje otroka, to pa mora sporočiti družinama, ki se jim niti sanja ne, da sta njihova otroka v Londonu nekoga spoznala, kaj šele, da se noro ljubita. Hitro postane jasno, zakaj tega nista nikomur povedala. Ana (Nika Grbelja) je Hrvatica, njen oče Miljenko Lončarić (Rene Bitorajac) pa lastnik podjetja Cromax in velik domoljub. Nebojša (Marko Grabež) pa je Srb, mlajši sin srbskega ministra za zunanje zadeve Vuka Dimitrijevića (Dragan Bjelogrlić). Ohcet je napeta romantična komedija, ki je vseskozi na meji med mednarodnim incidentom in toplo družinsko zgodbo o spoznavanju.
Že od daleč je jasno, zakaj Balkan ljubi ta film in s tem mislimo tudi na Slovenijo. Da bo pri nas hit jasno dokazujejo razprodane dvorane širom države. Trend sledi državam južno od Kolpe, vse pa imajo družnega to, da rade gledajo komedije o stereotipnih odnosih balkanskih bratov, četudi jih v resničnem življenju ne znajo premostiti.

Stereotipi so lahko tudi smešni
Ohcet bo ljubitelje francoskih komedij spomnil na njihovo mega uspešnico Bog, le kaj smo zagrešili? (Qu’est-ce qu’on a fait au Bon Dieu?, 2014), ki je v sedmih letih zakrivila še dve nadaljevanji. Tam glavna zagata niso narodnosti, temveč barva polti. In nadvse podobni komediji prinašata zvrhano mero duhovitih in nekoliko manj duhovitih stereotipov in zgodovine. Film o odnosih Hrvatov in Srbov – nekaj primesi do odnosov z Bosanci – se sicer izogiba ostrejše kritike, a brez omembe četništva in ustaštva ne bo šlo. Kar sliši se že odziv, ki pravi, da to je pač balkanski humor. Seveda, na nek način je, še posebej, ko je govora o starejših generacijah.
Režiser Igor Šeregi, katerega prejšnji film je ZG80, si je tokrat izbral komičen potek pesmi bosanskega raperja Eda Majke z naslovom On je mladji, kjer govori o odnosu Hrvata in Srbkinje, ki z novico o nosečnosti prispeta do njegovega očeta, ustaša. Zagoto bi direktno tematsko predelavo pesmi videlo manj ljudi, pa tudi teza, da film temelji na pesmi ni resnično dejstvo. Se pa ob tem poraja vprašanje, kaj se čaka s predelavo njegove pesmi Mahir i Alma. A to je povsem druga debata. Kljub stereotipnemu sovraštvu oziroma zaradi njega se film ukvarja s premostitvijo slednjega.

Glavno sporočilo filma ostaja, ali je staršem bolj pomembna narodnost kot sreča otroka, ki ljubi tistega, ki je v njegovih očeh napačen. Do tja pa je treba priti po poti zabavnih pripetljajev, napetih medsebojnih situacij, parodičnih likov in le določene mere zdrave pameti. Kot pa pravita še dva balkanska stereotipa, se vse rešuje z idejo, da je partner vsaj bele polti, vse ostalo pa bo zakrpalo šilce domače šljivovice. Za vse ostalo pa je tukaj še odlično igralska zasedba, ki jo vodita Dragan Bjelogrlić in Rene Bitorajac.
Ohcet, vreden ogleda že iz firbca
Roko na srce je Ohcet vse, kar bi od filma pričakovali. Za mnoge bo to pomenilo najboljši film leta, za druge pa stereotipov zvrhano komedijo, ki jo bodo pozabili, sovražili ali pa ljubili. Če gre za največji hit hrvaške filmografije in s tem razširjene balkanske filmografije, si ga je podobno kot Južni veter, Tomo in Varuhe formule vredno ogledati že zaradi radovednosti. V svojem žanru vsaj delno dosega to, kar so si v svojih zadali omenjeni.
Urednik portala Student.si




