»Bodi njihov heroj, Clark. Bodi njihov angel, spomenik, karkoli potrebujejo od tebe … ali nič od tega. Temu svet ne dolguješ nič,« je svojemu sinu v težko pričakovanem filmu Batman v. Superman povedala mama. In enako lahko oboževalci sporočajo Jamesu Gunnu, režiserji novega Supermana in vodji novega filmskega univerzuma DCU.
Po vseh letih superjunaških filmov, kjer je prevladoval Marvel, DC pa v zadnjem desetletju z izjemo peščice dihal na škrge, smo pričakali še en začetek filmskega univerzuma. Žezlo usode je pripadlo Jamesu Gunnu, ki je z Varuhi galaksije poskrbel za eno najboljših filmskih trilogij znotraj nasičenih Marvelovih faz in vedno podcenjen Odred odpisanih, ki je izšel med viškom pandemije in nikoli zaslovel, kot bi si zaslužil. Že to je dovolj velik dokaz, da so mu zaupali zagon novega vesolja oziroma ustvarjanje kokoške, ki za studio nese zlata jajca.
Superman ima, slovesu primerno, zgodovinsko nalogo: Mu jo je uspelo opraviti z odliko?
Superman leži okrvavljen, poškodovan in nepremičen v snegu, nedaleč stran od Trdnjave samosti. James Gunn svojega glavnega junaka pelje po poti, na katero je Sam Raimi poslal svojega človeka-pajka. Na tleh bo, pretepen in daleč od svoje polne moči, ko se prvič zoperstavi sovražniku, ki je močnejši oziroma enako močan. To bi lahko razbrali na ta način ali tistega, da je Gunnova različica Supermana »švohnejša« od prej videnih, morda z izjemo najstniškega Toma Wellinga v seriji Smalville.
Prav iz slednje si Gunn izposodi nekaj osnovnih ideoloških odločitev, ki pa so imele za predstavitev ozadja več sezon in ne zgolj dve uri. Tako bi znala v očeh gledalcev marsikatera izpasti kot nepotreben strel v koleno, kjer se skozi potek film zdi, da je bilo več poudarka na tem, da bo njegov Superman drugačen od ostalih, še najbolj od neposrednega predhodnika.
Ko je govora o Gunnu, se govori o presežnikih. Kot scenarist blesti v pisanju ansambelske igralske zasedbe, kjer se zna ujeti v zase značilen humor. In ta je v Supermanu večkrat ovira kot pa adut. Superman ni resen film, temveč varno zatočišče za začetek filmskega vesolja, ki bo na drugačen način enako kontroverzen kot Jekleni mož. Če se je tisti jemal preveč resno, je ta njegova antiteza. Pri tem je jasno, marsikomu bo to všeč, drugim ne povsem. Ko čustven prizor preseka nepotreben humor, to dotolče tempo in tega se Gunn posluži prepogosto.
Superman vizualno spominja na Flasha iz leta 2023, vsake toliko pa se pojavi še barvitost Varuhov galaksije. Z izjemo skladbe Johna Williamsa, ki je v filmu uporabljena nejasno in prepogosto, je to po dolgem času Gunnov film, ki ne ve, kaj točno želi povedati z izborom glasbe in skladb. Vizualni učinki so povečini dodelani, čeprav je tudi tu izbor nekaterih kadrov letenja in akcije pod vprašajem.
David Corenswet kot Superman in poplava drugih likov
David Corenswet je odličen Superman. V manjšem vzorcu je morda še boljši Clark Kent, a če bo celoten univerzum slonel na njemu, je v dobrih rokah. O njegovi vlogi ameriškega junaka ne bi, a zagotovo je modro-rdeči skavt dobrodošel naboj pozitivne energije v svet superjunakov, ki dobrino zaradi težnje po sivomejnih protagonistih potiska ob obrobje. Izvrstno se izkaže tudi njegova kemija Rachel Brosnahan, ki je kot novinarka Lois Lane močna in svojeglava, a se tu že kažejo prvi razpori med scenarijem in končnim ciljem. Strah glede Gunnovega Supermana je temeljil na prenasičenosti likov, s čimer se ta sicer zna spopadati, a Superman je preprosto Superman. Kot njegov zlikovec je Lex Luthor, ki ga upodobi razjarjeni in mestoma preudarjeni Nicholas Hoult, ponovno varna, predvsem pa pametna poteza.
Tu so še novinarji Daily Planeta, kamor film v drugi polovici večkrat preskoči za napredek dogajanja. In še t.i. Justice Gang, ki ga sestavljajo zelena svetilka Guy Gardner (Nathan Fillion), Hawkgirl (Isabela Merced), Metamorfo (Anthony Carrigan) in Mister Terrific (Edi Gathegi), ki bi znal mnogim predstavljati najboljši del filma. Skupino manj poznanih superjunakov lahko Gunn spiše v miže in ko je film za nekaj (predolgih) sekvenc posvečen zgolj njim, je v najboljši formi. Število likov se tu ne konča, saj se je režiser odločil za potezo, ki ni obrodila najslajših sadov.
Superman je izplul v razburkano morje
Film je postavil v že obstoječ svet superjunakov. Ta bi se ob zadnjih petnajstih letih filmskega sveta zdela logična, vsaj na prvo žogo, a najprej izpade arogantno, saj meni, da gledalec ve dovolj, da bo čustveno dojemal zgodbo, nato pa neizkoriščeno, saj je jasno, da smo zamudili nekaj pomembnih trenutkov tega sveta. In ker je likov toliko oziroma jim film posveti toliko minutaže, se zdi, da nihče od njih nima prave vloge. Superman je tu kot film bolj epizoda serije in ne svoj film, ki mora obenem še pognati nadaljnje.
Superman je gledljiv film, ki zaradi Davida Corensweta v gledalcu sproži željo po več. Ta naj se uresniči z drugim režiserjem, saj si je tu James Gunn kot vodja DCU zadal preveliko nalogo, ki naslovnega junaka pusti ob strani, v ospredje pa postavi željo, da bo vse tisto, kar predhodnik ni bil. Ljubitelji filmov o superjunakih si lahko želimo, da bo Gunn imel podporo in voljo, da ustvari nekaj velikega. Superman je v določenih trenutkih pokazal pravo smer.
Urednik portala Student.si
