Približno vsakih deset let se vprašamo, če Edgar Wright še ima tisti čar. To smo se vprašali preden je v kina prispel Voznik (Baby Driver, 2017) in dokazal, da še kako zna. V tem času je posnel dokumentarec o glasbenem dvojcu Sparks (The Sparks Brothers, 2021) in Sinoči v Sohu (Last Night in Soho, 2021), a se je vprašanje vseeno prikradlo v ospredje. Je s filmom Tekač odgovoril nanj, kot smo si želeli?
Tekač bo marsikomu znan, predvsem ljubiteljem Arnolda Schwarzennegerja in Stephena Kinga. Slednjim zaradi dejstva, ker je film posnet po njegovi knjigi, tistim avstrijskega mišičnjaka pa zaradi filma iz leta 1987. Tu je sicer še debata o plagiatorstvu in podobnostim z nemškim filmom Das Millionenspiel, ki je ne bomo načeli.
Ne najboljši film po knjigi Stephena Kinga to leto
Prav ljubitelji Kingovih zgodb so z letom 2025 dobili celoletni božič, saj predelave njegovih del letijo z vseh koncev. A prav Tekač ima manjšo težavo, saj je v prvi polovici leta izšel Veliki pohod (The Long Walk), s katerim imata več podobnosti, razlika je le v hitrosti premikanja. In ta primerjava je strel v koleno za Wrightov film, ki praktično v ničemer – razen eksplozijah in brezglavi akciji – ne preseže sprehajalcev.
Gre za distopično Ameriko, kjer velike medijske korporacije v pesti držijo vse institucije in večino prebivalstva držijo v revščini. Ben Richards (Glen Powell), ki je bil nepravično postavljen na črno listo in ne dobi službe, se odloči, da bo sodeloval v resničnostnem šovu Tekač. Glavno nagrado v višini milijarde ‘novih’ dolarjev bi porabil za zdravljenje svoje bolne hčere in končno preselitev družine iz revščine. Koncept resničnostnega šova je jasen: zdrži trideset dni, ne pusti, da te ujamejo in denar je tvoj. Težava za Bena je le v tem, da ob porazu umre, medijski mogotec za resničnostnim šovom Dan Killian (Josh Brolin) pa bo storil vse v svoji manipulatorski moči, da mu to prepreči.
Tempo, naključja in praznina
Vse, kar je bilo pred meseci znanega o filmu, je govorilo v prid dejstvu, da bo šlo za najboljši akcijski film leta. Žal mu ni uspelo, čeprav se Glen Powell na vse pretege trudi, da bi razvlečen scenarij spravil nekoliko višje. Sila težko je film, ki že v začetku požene ‘sto na uro’, pripeljati do konca brez da bi utrudil gledalca. Tempo je velika rak rana filma. Zgodba se poleg tega nekajkrat sooči z naključji, ki dogajanje potisnejo naprej in še dodatno napihnejo igrani čas.
Akcijski prizori so tisti – vsaj v prvih dveh tretjinah –, ki bolj ali manj prazno vrečo držijo pokonci. Kljub temu se uvrsti k repu režiserjevega opusa, verjetno pa ne bi bilo nič napačnega, če si film ogledate na domačem kavču in ne v kino dvorani. Edgar Wright zna bistveno bolje in tudi po Tekaču ostaja vprašanje, če še ima tisti čar.
Kar pa se tiče obeh Kingovih predelav? Včasih je sprehod bolj zanimiv od teka.
Urednik portala Student.si
