Slovenska filmografija ima zaradi lastnih proračunskih omejitev prečudovito možnost. Filme lahko snema skozi oči navadne osebe s povsem navadnim življenjem. Snema tisto, za kar legendarni John McTiernan meni, da je bilo ljudem v filmih nasilno vzeto – tudi s pomočjo superjunaških filmov. Da je lahko posameznik, ki bi ga poznal vsak med nami, resnično nekaj posebnega.
In kaj je lahko ob tem še bolj »slovenskega« kot posameznik, ki je samostojni podjetnik, ki je delal brez naročilnice, si zlomil roko, zavarovalnico, ki jo mesečno mastno plačuje, pa mu ne bo izplačala, kar mu pripada. Verjetno nič, razen tega, da je, reci piši, čarovnik. Če zna kdo čarati, da pride iz meseca v mesec, je to slovenski s.p. Po novem pa tudi režiser Gregor Andolšek, ki je čarobno palico zavihtel in nam predstavil enega bolj prepričljivih slovenskih celovečernih prvencev. To je rop!
Ko odpove sistem, se posameznik znajde na precepu
Rajko (Stane Tomazin) se med izvajanjem čarovniškega trika v nakupovalnem centru poškoduje in si zlomi roka. Njegova zavarovalnica Tangenta mu zaradi preprosto birokratske napake odškodnne ne želi izplačati. Ko vstopi v boj z mlini na veter oziroma gigantsko zavarovalno družbo, ki ima svojo mrežo razpredeno globlje od pričakovanega, se znajde v kaotičnem stanju reševanja težav.
S trdno osrednjo igralsko zasedbo, ki jo sestavljajo Stane Tomazin kot mirni, prijazni in sprijaznjeni Rajko in vedno prepričljiva Gregor Čušin in Uroš Smolej s podaljškom Tijane Zinajić, Mateja Puca, Tjaše Železnik, Maše Derganc, Jerneja Kogovška in ostalih, film gledalca hitro prepriča. To mu uspe na ramenih konstantno močnega scenarija, ki družbenokritičnost uspešno meša s humorjem in občutkem potovanja glavnega junaka. Donkihotovosko se loteva teze, da bi to storili tudi mi, ko že ure in ure čakamo na hodniku, polnem brezupnih čakajočih, ki strmijo v listek s številko.
Prepričljiv celovečerni prvenec Gregorja Andolška
Čeprav si film pri koncu dovoli nekaj vi rtuoznega sanjarjenja o globoki državi oziroma vsaj o koruptivni mreži, ki jo vodi nesramno bogata elita, so navadni ljudje tisti, ki nas prevzamejo. Predvsem Tomazin in Čušin to speljeta brezhibno, na svoje načine pa k temu priporometa lika Smoleja in Zinajić.
To je rop! je enostavno gledati kot družbeno kritiko in pri tem boste uživali. Enako ga je gledati tudi kot avanturo v stilu ‘izrez življenja’ posameznika in verjetno v njem uživali še nekoliko bolj.
Urednik portala Student.si
