Film, ki je prejel nagrado občinstva na letošnjem Sundancu, je napisal, režiral in v njem zaigral 35-letni James Sweeney. Gre za njegov drugi celovečerni film, s katerim še enkrat znova dokazuje, kakšnega asa ima v rokavu mlajša generacija ustvarjalcev. Ko v glavno vlogo postaviš še kronično podcenjenega Dylana O’Briena, se lahko gledalec nadeja prepričljive moderne romantične drame.
Žalovanje za bratom dvojčkom združi nepričakovana prijatelja
Roman (Dylan O’Brien) in Dennis (James Sweeney) se spoznata na skupinski terapiji, namenjeni tistim, ki so izgubili svojega dvojčka. Čeprav Romana privlačijo punce in Dennisa fantje, najdeta veliko skupnih točk, s pomočjo katerih drug drugemu nudita oporo. Gre za zapleteno prijateljstvo, ki začne dobivati še bolj zapletene sfere, ko se začnejo razpletati trenutki iz preteklosti.
Twinless je eden tistih filmov, kjer je jasno, da bi lahko gledali eno večjih katastrof, če bi šla narobe najmanjša podrobnost. Ampak s trdnimi temelji, ki jih je postavil Sweeney s scenarijem in nato nadgradil z režijo, lahko film zablesti kot eden tistih, kjer se ne sme razkriti preveč, čeprav to onemogoči razlago o tem, zakaj je tako prepričljiv. Ker so se ustvarjalci, podobno kot pri njegovem prvencu Straight Up držali reka, da je manj več, bomo to tudi tokrat spoštovali.
Nasprotujoči si osebnosti, ki postaneta prijatelja
Ko se tujca srečata na skupinski terapiji, ki je namenjena tistim, ki so izgubili dvojčka, se odpre sila zanimiva tematika izgube, ki naj bi segala globlje od ostalih. Gre za specifično izgubo vezi, ki jo tudi strokovnjaki opisujejo kot eno najtesnejših. In mladeniča tu zapolnita vrzel, ki je nastala zaradi izgube. Če je bilo prej življenje dolgočasno zaradi izgube brata, je zdaj vse znosno, na trenutke celo polno smeha in veselja. Kljub temu pa sta si zelo različna, tudi sama dvomita, če bi postala prijatelja pod drugačnimi okoliščani.
Medtem, ko je Dennis hitro govoreč, suhljat in ponosno gej, je Roman miren in precej dolgočasen, če smo iskreni, a z O’Brienovo igro je lahko tudi to zanimiv ogled. Sweeney za film nima čudovitih in prekrasnih namenov, saj prijatelja hitro ugotovita, da stvari niso take, kot se zdijo na prvi pogled.
Dylan O’Brien, ki je zadnja leta že nepravično podcenjen, poda eno svojih najboljših, če ne celo najboljšo vlogo v karieri. Igrati mora dvojno vlogo, kjer sta si dvojčka tako različna – eden karizmatičen in glasen, drugi tih in umirjen –, a oba odigra izjemno prepričljivo. Sweeney mu v stilu najbolj izkušenih filmarjev da dovolj manevrskega prostora, da ta lika poglobi in počloveči.
V veliki meri prav zaradi scenarija in Sweeneyja, ki se postavi v vlogo nasproti in jo odigra enako prepričljivo. Ko se morata oba ukvarjati s tematiko izgube, pomanjkanja želje in osamljenosti, sta prekrasna.
Mešanica žanrov za enega najbolj podcenjenih filmov leta
Zgodba nas popelje od ekstaznih višav do temnih globin, kjer smo že tesno ujeti v past simpatičnih, a sila nepopolnih likov. Sweeney fantastično pluje med žanri in sestavi enega bolj prepričljivih začetnih filmov zadnjih let na tej ravni. In če si dovolimo še nekaj teenwolfovske evforije, ali lahko z Dylanom O’Brienom, ki mora igrati dve vlogi, sploh zgrešiš? Ne, saj v tem primeru prejmeš enega najboljših filmov leta, ki bi znal postati eden najbolj podcenjenih v najboljšem možnem smislu.
Urednik portala Student.si
