Lynne Ramsay je režiserka, ki pri svojih filmih ne pritiska na zavoro, kvečjemu do konca dodaja gas in je pri tem še hudo dobra voznica. Ni pa ta hitrost za vse, kar po osmih letih še enkrat dokaže s filmom Umri, ljubezen moja (Die My Love).
Psihotičen prikaz notranjega boja
Gre za intenziven psihološki portret mlade matere, ki po prihodu v odmaknjen podeželski dom počasi izgublja stik z resničnostjo. Ko se mlad par Grace (Jennifer Lawrence) in Jackson (Robert Pattinson) iz New Yorka preselita v hišo njegovega pokojnega strica, vse deluje kot priložnost za nov začetek. S pričakovanjem rojstva otroka in umikom od mestnega vrveža je to sprememba, s katero bi se lahko ona posvetila pisanju, on pa delu. A ko se življenje dejansko umiri, misli pa ostanejo prepuščene same sebi, zajame Grace globoka osamljenost, nezmožnost povezave z odtujenim možem in kar je bilo prej začetek nečesa novega, je začetek duševnega razpada.
Režiserka, ki je »navdušila« s filmi Pogovoriti se morava o Kevinu in Nikoli zares tukaj, se tudi tokrat upre na knjižno predlogo. To je v scenarij preoblekla s pomočjo Enda Walsha (Lakota, Small Take majhne stvari) in Alice Birch (Normalni ljudje, Nasledstvo, Lady Macbeth …), pri čemur o zvestobi predelave ne moremo soditi, saj knjige nismo prebrali. Dejala je, da se za razliko od knjige, ne fokusira na postporodno depresijo, temveč na psihozo samo. V gledalčevih mislih bo, glede na dejstvo, da se vse spremeni po porodu, zelo tanka linija pri razumevanju oziroma ločevanju omenjenih stanj. Pravzaprav bo imel marsikdo najmanj polovico filma težavo z dojemanjem marsičesa.
Ramsay film sestavlja z drobci vizualnih občutij, halucinacijami, nenadnimi izbruhi in surrealnimi občutki lucidnosti, ki gledalca posrkajo v perspektivo opazovalca kaosa. S fantastično vlogo Jennifer Lawrence, ki s številnih vidikov spominja na tisto v Aronofskyjevem filmu Mati!, gre za izkušnjo odprtega zloma. Vsak trenutek je prelomen, je boleč opomnik, kaj pomeni, če živiš na robu lastnega uma. Čeprav je močno gonilo marketinga filma tandem s Pattinsonom, se zdi ta prepričljivi vlogi navkljub, vseskozi v senci soigralke – načrtno, a vseeno.
Vizualni in zvočni masterclass
Kar pa je še kako načrtnega in spada med najbolj mojstrske izpeljave leta, je zvočna tehnika v navezi z vizualno, ki poustvarja padec v globine. Zvok je deformiran do meje, da gledalec tekom filma ni le opazovalec, temveč sotrpeči v surovi resničnosti, ki preustvarja materinstvo in romantiko.
Levje rjovenje, šumi, predenje, nenehen lajež in posledični udarci hitre montaže so hladni in občasno lepi, zaradi tega pa tudi toliko bolj grozeči. Vizualno se direktor fotografije Seamus McGarvey (Cyrano, Pokora, Ana Karenina, Največji šovmen, Nočne ptice) odloča za kontrast med mehkobo in toplino notranjosti ter brutalno ostrino zunanjosti. A kar naredi slika, pokvari zvok, ki zunanjost pričara mirno, širno in odprto, notranjost pa klavstrofobično in motno.
Zgodba je vse bolj disociirana, paranoična in utrujajoča. Vse globlje posega v eksperimentalnost znotraj svojega žanra, ki osrednjo tematiko ljubezni načrtno izčrpava do popolne izpraznjenosti. In ko se gledalcu s koncem filma ponuja odrešitev, h kateri tako močno stremi Grace, postane to edini oprijemljiv konec. Njen psihični kolaps je prepričljiv in žalosten, četudi težak ogled.
Lynne Ramsay je še enkrat obrnila na glavo klasične poteze, ki jih umetnost tako ljubi. Človekov notranji svet je pogosto nevarnejši od zunanjega, nevidno trpljenje pa tu dobi živo obliko v izgledu, igri in dezorientirani narativi.
Urednik portala Student.si
