Podobno kot lanskoletna grozljivka Zbiralec duš (Longlegs), ki se je v zgodovino zapisala z eno najbolj izvirnih in uspešnih marketinških kampanj, je bila Ura izginotja (Weapons) tista grozljivka, ki si je z izvirnim konceptom prislužila sloves (ene) najbolj pričakovanih grozljivk leta.
Zach Cregger se po kultno uspešnem Barbaru vrača s filmom, zaradi katerega naj bi Jordan Peele odpustil svojo ekipo, ko si ta ni uspela priboriti pravic za nastali film.
Zakaj so sredi noči izginili vsi učenci enega razreda, z izjemo Alexa?
V majhnem pensilvanskem mestu je sedemnajst otrok iz istega razreda ob 2:17 sredi noči odprlo vrata svojih domov in izginilo v noč.
Čeprav je, kot rečeno, koncept fantastičen, se Cregger v svojem scenariju ukvarja z vprašanji: »Zakaj se je to zgodilo in kako se s tem soočajo tisti, ki so bili dogodku najbližje?«
Filmov o pogrešanih otrokih ni veliko, a pogosto udarijo pod takim kotom, da si jih zapomnimo še leta kasneje. Spomnimo le na Villeneuvejev film Ugrabljeni (Prisoners, 2013), Affleckov Zbogom, punčka (Gone Baby Gone, 2007) in Jacksonov V mojih nebesih (The Lovely Bones, 2009). Od omenjenih ima ima Ura izginotja največ skupnega z Jacksonovim, pa še to zgolj zaradi atmosfere, ki jo vzpostavi zgodba o pogrešani mladini.
Creggerjev drugi film v karieri je eden tistih, ki bo zaradi svojega izjemnega koncepta v gledalčevih očeh obstal na istem nivoju kot pred ogledom ali pa padel nekoliko nižje – vse je odvisno od razpleta filma.
In Cregger se zadeve loti premišljeno, celo nepričakovano. Nelinearna pripoved, ki ni povsem šundovska ali rašomonska, filmu omogoča razvozlavanje dogodka iz več perspektiv, ki se prepletajo oziroma tesno povezujejo – najboljša primerjava načina pripovedovanja je Netflixova zombi serija Črno poletje (Black Summer), ki v prvi sezoni uporabi enak način.
Večina zgodbe sloni na učiteljici razreda, Justine Gandy (Julia Garner), ki se mesece kasneje težko spopada z dejstvom, da so izginili samo učenci njenega razreda in pritiskom javnosti, ki temu sledi. Zgodba pa se tesno opira še na Archerja Graffa (Josh Brolin), ki se ne more sprijazniti s sinovim izginotjem, ter mladim Alexom (Cary Christopher), ki je edini iz razreda, ki se je tistega jutra pojavil na prvi uri pouka.
Ura izginotja, ker so otroci v grozljivkah vedno strašni
Ura izginotja ni grozljivka, verjetno bo tu marketinška kampanja filmu naredila več škode kot koristi. Gre za srhljivi triler s primesmi grozljivke, ki predvsem v osrednji tretjini filma poskrbijo za nekaj odlično izpeljanih strašljivih trenutkov in gravža v zadnji tretjini. Bolj ali manj vse sloni na imerziji v tisti »zakaj se je to zgodilo«, na koncu pa poskrbi za nekaj premetenih tematskih zasukov, ki bodo gledalca izgubili ali pa navdušili.
Ko pa govorimo o atmosferičnih zapletih okoli osnovnega koncepta je Ura izginotja mojstrovina v malem. Če je z Barbarom navdušil iz ene strani, je tu izkoristil še drugo in udaril znova. Kvazi Janko in Metka za moderno občinstvo.
Urednik portala Student.si
